Koliko je s tega stališča slovenščina zamudila, je vprašanje za strokovnjake; vsekakor ne toliko, kolikor bi kdo pričakoval glede na velikost nacije, ki ta jezik govori, in na njeno zgodovino. Z državnostjo ter ekonomskim in družbenim razvojem v Sloveniji zadnjih petdesetih let je slovenščina verjetno ne le nadomestila zamujeno, marveč tudi z vzpostavljanjem samoupravljanja dokazala sposobnost razširjanja svoje leksike z novimi besedami in izrazi, ki so bili, kolikor se spomnim, težko prevedljivi v druge jezike in ki danes ničemur ne služijo. A vendar je to dokaz, da je živ jezik v pomenu zmožnosti širitve svoje leksike in s tem sposobnosti komuniciranja v nekem hitro spreminjajočem se svetu, ki zahteva veliko mero prilagajanja. Slovenščina nikoli doslej ni imela toliko podpornih stebrov, ki bi ji zagotovljali varnost, razvojne možnosti in jo kot povsem enakovreden jezik postavljali ob bok drugim, bolj razširjenim jezikom. Navzlic temu vlada med Slovenci zaskrbljenost za prihodnost slovenščine. Tako bi sklepal po tem, kar sem med napornimi poslovilnimi staroletnimi požrtijami večkrat zasledil v mnenjih mladih ljudi: ti sodijo, da se slovenščini ne obeta nič dobrega, če se bodo otroci od rosne mladosti učili tujega jezika, če bo toliko tujih televizijskih programov in bo v rabi toliko tujih izrazov za tehnološke rešitve, ki prihajajo iz tujine. Verjetno mora biti skrb za jezik res stalna, zlasti ko so njegovi nosilci številčno mnogo šibkejši od močnejših tekmecev. A da bi ta skrb imela pravi učinek, je treba ločiti dejanske in potencialne grožnje od nezavednih strahov, ki spremljajo Slovenca. Ne da bi hotel komurkoli soliti pamet iz svojega udobnega kotička "tujega" opazovalca, pa mislim, da je učenje tujih jezikov v ranem otroštvu prej prednost kot grožnja.