1951). Bolezen je potemtakem motnja v teh sposobnostih, sprememba statusa in vloge posameznika v družbi. Namesto vloge zdravega dobi vlogo bolnika in s tem spremenjen ali omejen status v družbi, status nekoga, ki ni popolnoma opravilno sposoben oziroma ni učinkovit član družbe. Ta stigma je značilna tudi za uporabnike drog. Posameznik izrablja status bolnika kot opravičilo za neodgovornost do dela in drugih obveznosti. Če je stanje nenadzorovano, je to potencialna grožnja družbenemu redu. Da bi zavarovali družbeni red in obdržali »deviantnost« pod nadzorom, so razvili legitimno vlogo bolnika in naredili bolezen za prehodni status do normalne vloge (Hughes 1994). Težava za javno zdravstvo nastane, ko je bolezen opredeljena kot ponavljajoča se in kronična, ko tako imenovani prehodni status postane stalni status, na primer po doktrini odvisnosti. Parsonsova ideja o bolniku kot začasni socialni vlogi pri kronični bolezni odpove, kajti kronični bolnik mora stalno živeti s svojo boleznijo, tudi zunaj ordinacije ali bolnišnice. Ko se človek spopada s kronično boleznijo, se ne spopada samo z oslabljenim telesom in fizično bolečino, ampak tudi s psihičnimi in socialnimi posledicami, z negotovostmi in strahovi, ki so povezani z boleznijo. Danes veljajo za pravo metaforo bolezni kronične bolezni. Kronični bolnik je razdeljen na osebo, ki išče zdravljenje in občasno postane akuten bolnik, in na osebo, ki obvladuje posledice in simptome kronične bolezni ter poskuša kljub bolezni živeti čim bolj normalno in kakovostno. Na terenu so bile zanimive so bile tudi diskusije, kaj sploh je bolezen in zakaj delimo ljudi na zdrave in bolne. Specialist socialne medicine, ki ima dolgoletne izkušnje z zdravljenjem odvisnosti od prepovedanih drog, je razmišljal, kdo so sploh bolniki. Po njegovem je velik problem naše civilizacije, da ljudi deli na zdrave in nezdrave in da so tisti, ki so nezdravi, bolniki. Iz tega izhaja, da imajo določene pravice, in sicer veliko manjše od škode, ki jim jo povzroči bolezen. Dejansko bi morali razumeti, da so ljudje, ki imajo težave, in ljudje, ki teh težav nimajo. Bilo bi veliko bolje, če bi te standarde črtali iz sistema, kot tudi normalno/nenormalno, saj se ti standardi in storitve spreminjajo in ti statusi niso pomembni. Pomembni so, ko se zagotavlja socialne pravice, invalidsko pokojnino. To ni status bolnika, je status za pridobivanje materialnih dobrin za preživetje. Življenje je tako, kot je. Imaš ljudi, ki imajo probleme, in ljudi, ki