Še prej, že Prešeren se huduje nad Čopom, ki je bil ljubljanski cenzor v Čbelici. Primer Kersnika, ki si ga navedel: Kersnik je veljal za dobrega feljtonista, Jurčič je pa že gledal z vidika liberalnega politika, ki mora malo paziti in koketirati, da bi ne odbil potencialnih zaveznikov. Zato mu je pisal, da ne sme toliko in toliko duhovnikov odbiti. Hkrati pa je bil toliko elastičen, da je svoje nazore vrgel čez rame. V pismih uredniku celovške Mohorjeve družbe se je dobesedno ponujal, da za denar napiše povest, v kateri pravi, da bo upošteval njen idejni svet vzgoje. Stopil je na raven večerniške povesti, da bo pokasiral toliko in toliko denarja. Ta pisma govorijo tudi o nenačelnosti, o različnih kompromisih, ki so jih delali slovenski književniki. Poseben primer je profesionalni revolucionar Prežihov Voranc. Njegovo življenje je bilo do a do ž posvečeno revoluciji, ko pa je po drugi vojni, ko je imel za seboj že večino svojih romanov, na partijskem kongresu napisal referat o revolucionarni literaturi, ga ni izcedil iz svojih del: ni se čutil zanesljivega, ampak se je raje naslanjal na socrealistične ideje iz ruskih logov in gajev. Svoje teze je poslal v Ljubljano Kidriču, ki seveda ni imel časa, pa jih je pregledala revolucionarka Lidija Šentjurc, ki potrdi, da so na partijski liniji. Ta pisma so marsikdaj šokantna za bralca, ki je imel drugačno predstavo o posameznih avtorjih.