Za začetek zgodbe o novem vršilcu dolžnosti direktorja Urada za varstvo konkurence se moramo vrniti v poletne dni leta 2002. Takrat je Slovenijo, ki ji je s premierskega položaja še vladal Janez Drnovšek, poleg spora med Zlatkom Zahovičem in Srečkom Katancem pretresala še pivovarska vojna. V začetku septembra je Pivovarna Laško na pet ur trajajoči izredni skupščini Pivovarne Union slavila prvo zmago v neposrednem spopadu z Interbrewom; Belgijcem namreč ni uspelo s povečanjem kapitala prevzeti nadzora v družbi. Boško Šrot, tedaj v hierarhiji Laščanov še za Tonetom Turnškom, je bil v Unionovi dvorani »oborožen« z moštvom pravnikov. Na fotografijah iz tistega časa je ob Miru Senici in Stojanu Zdolšku opaziti tudi navidez samozatajenega odvetniškega kandidata nižje rasti in v zadnjih izdihljajih dvajsetih let, ki nosi rjavo aktovko. Ironija usode je, da je bil Jani Soršak, ki se danes kot varuh konkurence na veliko ukvarja prav s Laščani, v času najhujših bitk pivovarske vojne zaposlen v obeh »njihovih« odvetniških pisarnah. Tja pa je prišel prav iz urada, ki je tudi v spopadu za Union odigral pomembno vlogo.Stvar prestižaMimogrede; Sorškov dolgoletni predhodnik Andrej Plahutnik je pred časom razloge za težave urada pri odhajanju dobrih kadrov videl prav v privlačnejših ponudbah iz zasebnega sektorja in odvetniških pisarn. Soršak se je, nasprotno, na urad vrnil po več letih odvetništva. »V tujini ni neobičajno, da gredo odvetniki na takšen urad, res pa je, da je tam to delo stvar prestiža,« je pred časom dejal v pogovoru za Poslovni Dnevnik.Je torej novi varuh konkurence nekdanji insajder, ki pozna vse umazane podrobnosti iz kroga Pivovarne Laško? »Z gospodoma Senico in Zdolškom sem sodeloval le na skupščinah. Ukvarjal sem se z izsledki Interbrewa, ki so jih v postopku predstavili Uradu za varstvo konkurence,« odgovarja Soršak. Plahutnikov urad je takrat na pobudo Interbrewa ugotavljal povezave med Pivovarno Laško in domnevno prijateljskimi lastniki Uniona, ki so ji kasneje tudi prodali delnice. Če je Soršak takrat Laščanom še pomagal pri dokazovanju, da Uniona ne obvladujejo prek »parkirišč«, jih danes javno sumi, da s pomočjo »satelitskih« podjetij obvladujejo Mercator. »Če govorimo o povezanih osebah, je zanimivo, da vsaka zase v drugi nimajo prevladujočega vpliva, če pa primerjamo tri med sabo, ugotovimo, da ga še kako imajo. Gre za standard, ki je fantom očitno ušel z vajeti,« je o usklajenosti pivovarne, Radenske, holdinga Infond, Centra Naložb, Cestnega podjetja Maribor in zdaj že zloglasnega podjetja iz nabiralnika Kolonel prepričan Soršak. Omenjenim družbam je glasovalne pravice v Mercatorju vezal na soglasje urada. Ob tem velja spomniti, da so leta 2002 v pisarni Mira Senice, kjer je bil takrat zaposlen Soršak, ob podobnem sklepu istega urada, ki je priznal glasovalno pravico le polovici Unionovih delnic v lasti Laškega, ocenili, da zanj ni utemeljenih razlogov, ker da so Laščani ta delež pridobili z javno objavo.Tudi sicer se zdi, da se življenje pravnika iz Slovenske Bistrice vsaj do neke mere vrti v krogu. Leta 1997 je na ljubljanski pravni fakulteti diplomiral z nalogo z domala preroškim naslovom »Lex mercatoria«. Pod mentorstvom prof. dr. Petra Grilca ni meril tržnega deleža takrat še veliko bolj skromnega domačega trgovskega podjetja, ampak preučeval gospodarske pogodbe.Ravno Soršak je pred skoraj šestimi leti sedel ob Miru Senici, ko je ta Belgijcem na drugo stran Unionove dvorane zabrusil, da »bo Laško to vojno dobilo, ne glede na vaše politične podpore«. Danes se zdi, da so takšne ali drugačne vojne že stalne spremljevalke njegove razmeroma kratke kariere. Na stolček prvega moža Urada za varstvo konkurence se je namreč usedel le nekaj dni po tem, ko je premier Janez Janša v državnem zboru napovedal vojno tajkunsko-političnim povezavam v medijih. Še prej pa je minister za gospodarstvo Andrej Vizjak kot glavno »orožje« vlade v vojni proti inflaciji izpostavil prav Urad za varstvo konkurence. Tako najverjetneje ni naključje, da se prvi sklepi, ki jih je urad izdal pod Sorškovim vodstvom, nanašajo tudi na domnevno obvladujoči položaj Pivovarne Laško v Večeru in usklajeno delovanje treh največjih trgovcev pri dogovarjanju z dobavitelji. Novi varuh konkurence je po dostopnih podatkih v slabem mesecu izdal pet sklepov o uvedbi postopka: vsi razen enega so uperjeni bodisi proti Pivovarni Laško bodisi proti družbam v njeni lasti. Postopki, ki jih je uvedel urad, časovno sovpadajo s tektonskimi premiki v odnosih med Boškom Šrotom in Janezom Janšo, ki je po dveh letih javno priznal, da je bila prodaja Mercatorja Laščanom in Istrabenzu napaka. Še pred tem je Šrot enostransko razdrl dogovor z Janšo o najemu Dela, na čelo ene izmed koalicijskih strank v Janševi vladi pa se je zavihtel njegov brat Bojan Šrot. Soršak vsakršne namige o povezanosti omenjenih dogodkov s prebuditvijo do zdaj – vsaj javno – razmeroma spečega urada odločno zavrača. »Ne poznam družine Petek. Iz drugih virov vem le, da je Borut Petek svetovalec v kabinetu predsednika vlade.« Doda, da »nikoli ni bil član nobene politične stranke« in da želi le, da se »tudi v Sloveniji uveljavijo standardi, ki so popolnoma običajni v drugih razvitih gospodarstvih«. »Kot odvetnik sem lahko uspešen le v pravni državi,« poudari in ob omembi Toma Hagna, kultnega odvetnika iz mafijske trilogije Boter, ki je odlično shajal tako z Marlonom Brandom kot Alom Pacinom, vrne žogico: »Govorim o odvetnikih, ki ne svetujejo le največjim igralcem, ampak tudi drugim. Vedno sta dve strani, in v mafijski državi ena stran obvladuje vse zadeve.«Kljub temu je vprašanj, tako ali drugače povezanih s Sorškom, veliko več kot odgovorov: se bodo v prihodnjih mesecih potrdili sumi o selektivni izbiri »tarč« urada? Ali je lahko ta organ tudi dejansko neodvisen od politike, dokler deluje v okviru ministrstva za gospodarstvo? Ali morda Andrej Plahutnik maja 2005 ne bi odobril koncentracije Uniona in Laškega, če ne bi Janša v Šrotu videl potencialnega zaveznika znotraj slovenskega korporativnega omrežja? Ali lahko nova taktika zganjanja hrupa, če ta ne bo podkrepljen z ustreznimi dokazi, dolgoročno škodi ugledu urada? In ali lahko nekdo, ki tovrstno institucijo prevzame le za pol leta, sploh računa, da bo dosegel kaj več od lastne prepoznavnosti? Imidž hladnega profijaSoršak reklame bržčas ne potrebuje; ne le zato, ker je s hladnim imidžem »profesionalca« pravzaprav antipod medijskega zvezdnika. Na seznamu klientov, ki jih je zastopal, med drugim najdemo tudi Vzajemno. V imenu Medineta je leta 2004 vložil odškodninsko tožbo proti Telekomu zaradi ugotovitev Urada za varstvo konkurence, da je zlorabil prevladujoči položaj na trgu širokopasovnega omrežja ADSL. »Želim nekaj premakniti na področju pravne države. Z uradom sem sodeloval tudi v nekaterih delniških zgodbah, zato me je vedno motilo, da lahko nekdo ne upošteva sistema, v katerem deluje, in na tak način oškoduje male delničarje,« poudarja Soršak.Bolj ali manj skrito je nastopal tudi v veliko večjih zgodbah. Viri blizu ministrstva za gospodarstvo vedo povedati, da je pred meseci v Sloveniji pomagal odpirati vrata ameriškemu Carlylu, ki je bil eden od kandidatov za nakup Telekoma. Gre za investicijsko skupino z močnimi zvezami v samem vrhu ameriških republikanskih in neokonservativnih krogov; Carlyle je med drugim pomembni lastnik ameriške vojaške industrije, do leta 2001 pa je upravljal tudi del imetja družine Bin Laden.Bo torej Urad za varstvo komkurence pod Sorškom obdržal »sloves« brezzobega tigra ali pa bo novemu varuhu konkurence vendarle uspelo streti katerega izmed domnevnih domačih monopo(listo)v? Za zdaj je v zgodovino vpisan na drugi strani. Pivovarna Laško se je namreč prav v času, ko ji je pomagal Soršak, iz največje domače proizvajalke piva razvila v vplivno korporacijo, ki obvladuje domačo industrijo pijač, tiskane medije in največje trgovsko podjetje. a začetek zgodbe o novem vršilcu dolžnosti direktorja Urada za varstvo konkurence se moramo vrniti v poletne dni leta 2002. Takrat je Slovenijo, ki ji je s premierskega položaja še vladal Janez Drnovšek, poleg spora med Zlatkom Zahovičem in Srečkom Katancem pretresala še pivovarska vojna.