ob umiku tujih sil ponovno razbesnela. Zato je potrebno analizirati, kdo vse so strani v spopadu, sedanje delitve na manj in bolj radikalne talibane so namreč smešne. Kajti ko bomo določili vse vojskujoče se strani, bomo lahko določili strategijo pristopanja do njih oziroma nam bo to omogočilo opredeliti, kdo je sprejemljiv partner in pod kakšnimi pogoji ter kdo ni sprejemljiv. To pa seveda pomeni, da se Nato ne sme ponovno ujeti v nek ozek in rigiden koncept, pa naj bo ta še tako celovit. Tisto, kar sile Nata potrebujejo, je jasna strateška vizija končnega stanja, poti k temu pa je več in niso nujno povsem premočrtne, ampak so lahko še kako vijugaste in polne raznoterih taktičnih in operativnih kompromisov ter deviacij. Celovit pristop v primeru Afganistana ne pomeni zgolj prepleta civilnih in vojaških zmogljivosti, ampak predvsem prožnost pri pridobivanju naklonjenosti lokalnih akterjev in prebivalstva. To pomeni, da bo potrebno iskati različne vzvode vplivanja na lokalno prebivalstvo, ki pa morajo biti prilagojeni potrebam tega prebivalstva, ne pa temelječi na nekakšnih uniformiranih modelih in konceptih. Če je namreč v neki regiji potencialni zaveznik lokalni gospodar vojne, to zahteva drugačen pristop, kot pa če imamo opravka s plemenskim ali klanskim oziroma verskim voditeljem.