Potem so z užitki osvajalca prišle nove zmage. Predvsem tista nad kolegom, ki ga je užalil, morda povsem slučajno ali iz površnosti. Žalitve, ki jih povzroči površnost, so še posebej pekoče, ker temeljijo na pomanjkanju obzira do užaljene osebe. On pa ni prenašal nikakršne površnosti, dojemal jo je kot posebno obliko poniževanja, ki ga je vse predobro poznal, ker je v njem živel spomin na nekdanji položaj parije oziroma čas, ko si je v tisti trgovini na Libijski ulici kupoval poceni obleke, misleč celo, da so elegantne. Vedel pa je tudi, da prinašajo pekoče žalitve največ zadovoljstva in koristi, ker pritajeno vzkipijo v glavi, potem pa terjajo skrbno razdelane in kompleksne odgovore, ne pa improviziranih, nezadovoljivih osvobajajočih gest. Ne, zavedal se je, da se pekoče žalitve ugnezdijo na skritem kraju, kjer se najprej potuhnejo kot počivajoče ličinke, nato pa začno ustvarjati razvejitve, kolonije in termitnjake z zapletenimi hodniki, ki zahtevajo natančen in premišljen načrt. Načrt je zasnoval zares natančno in premišljeno, biti pa je moral tudi potrpežljiv, saj se ni želel zadovoljiti z nezadoščujočimi možnostmi za neposredno maščevanje, kakršni bi bili recimo sesuvanje ali strupen napad na straneh katere od strokovnih revij. Primoran je bil poiskati bolj indirekten način, katerega podlago so predstavljali prijetni, z namigi bogati pogovori, tiho zarotništvo in izbirne sorodnosti. Prava naslada je iskati prijatelje svojih sovražnikov in jih uporabiti kot skrivni objekt maščevanja; za to si je prizadeval nekaj mesecev, morda celo let. Najljubši učenec njegovega sovražnika je komaj nastopil univerzitetno službo nekje na severu Italije, tudi on v podobnem poklicu; to so življenjska naključja. Odkriti njegovega potencialnega sovražnika je bilo težko, a ne preveč; moral je zgolj pozorno preštudirati spisek svojih kolegov. V drugem poskusu je našel pravega. S tistim profesorjem sorodnega predmeta si nista bila preveč blizu; spoznala sta se na nekem kongresu, smel ga je tikati in klicati po imenu. Bil je aroganten povprečnež, nekakšen domišljav učiteljček; sintaksa njegovih del je bila šepava, teze pa premalo prodorne; v ničvrednih esejih in člankih je hvalil ničvredne avtorje in objavljal v ničvrednih revijah. A zavedal se je, da to ni njegova Ahilova peta. Šibka točka njegovega potencialnega zaveznika je bila težavna univerzitetna kariera v senci neusmiljenega učitelja, ki ga je dolga leta ponižujoče prekladal sem ter tja kot okrasni predmet, za katerega ne najdeš mesta, in klical Smerdjakov, po služabniku Karamazovih. Pritisniti je moral na tem mestu, a ne premočno; tipke se je dotaknil lahkotno, z namigi in sporazumnostjo sorodnih duš, ki ne razkriva izsiljevanja, četudi ga podtalno predpostavlja. Zadoščal je kratek pogovor, nato pa se je zadeva začela odvijati kar sama od sebe, on pa jo je opazoval z zadoščenjem, ki ga vzbuja odmerjeni užitek. Užitek, ki je naraščal zložno, skorajda svečano, kakor zvoki simfonije; vdajal se mu je dolgo, dokler se ni polegel. Ob izteku ga je še enkrat podžgal in dopolnil s kratkim, sinkopiranim zaključkom - rondojem, kar pa je bilo bolj preprosto, zato ga tudi ni tako potešilo. Zaveznico si je poiskal v mladi, ambiciozni in zavistni kolegici, s čimer ni bil preveč zadovoljen; zdela se mu je premalo dvolična, svojo hudobnost je izražala na preveč očiten način, izdala je prijateljico in ji prevzela mesto pri starem profesorju, z bahavo vzvišenostjo je zavzela pozicijo na inštitutu. Njena podpora se mu je včasih zdela skorajda nadležna; sam zase jo je klical “gangsterjeva lutkica”.