riti komunistično gibanje, sposobno prevzema in ohranitve oblasti. V Bolgariji, še posebej, so se odvijale nasilne čistke stare državne administracije, v katerih so bili pobiti, zaprti ali izgnani tako vojni kolaboracionisti kakor tudi potencialni sovražniki iz starega predvojnega političnega razreda. Tudi v Romuniji je vlada poravnala račune s starimi etničnimi sovražniki, še posebej opazno z Nemci. V obeh državah je članstvo v komunistični partiji strmo naraslo iz majhne baze – v Bolgariji, na primer, v času od septembra 1944 do 1946 s 14.000 na 422.000 – kajti način partijske širitve z medvojnim odporom proti nacistični okupaciji se v teh državah, iz očitnih razlogov, ni zgodil. Do leta 1950 so bili boji končani in Balkan se je spremenil v laboratorij za tekmovanje med svobodnim svetom in sovjetskim komunizmom, kdo bo popeljal tradicionalne kmečke družbe v sodobnost. Vse balkanske države so se morale industrializirati, da bi za hitro rastoče prebivalstvo ustvarile delovna mesta. Vse so na daljši rok morale dohiteti življenjski standard preostale Evrope. Kontrast med dvema stranema železne zavese je fasciniral sodobne opazovalce. »Se bo običajnemu moškemu ali ženski, ne kot politični ali ekonomski živali, temveč kot človeškemu bitju, zdelo vredneje živeti na vzhodni ali zahodni strani meje?« je leta 1948 vprašala izkušena britanska opazovalka Elisabeth Baker. Sama je opazila kontrast med anarhijo politike v Grčiji in rigidnim nadzorom na severu, med »zanesljivim, četudi trdim minimumom družbene varnosti za ceno velikega žrtvovanja človeške svobode, in družbeno negotovostjo, ki posameznika prepusti na milost in nemilost družbenim parazitom«.20 Mnogi zahodni intelektualci so menili, da imajo komunisti pravo ekonomsko strategijo za regijo. Niso nujno občudovali grobosti komunističnih metod, vendar so naklonjeno gledali na politiko, ki je pomenila velik napredek v primerjavi z medvojnim nazadovanjem in bi lahko vodila do trajnih strukturnih sprememb v balkanski ekonomiji. »Ti dolgoročni načrti burijo domišljijo,« je zapisal zgodovinar Hugh Seton-Watson leta 1954. »Celo tuj opazovalec se navzame zanosa in optimizma načrtovalcev. Poleg tega je gotovo, da so obsežna industrializacija, javna dela in mehanizacija kme20 E. Barker, Truce in the Balkans, London 1948, str. 255.