Komunistična oblast je po svojem »Ministrstvu za prosveto - Oddelek za ljudsko izobraževanje« že 27. julija 1945 razposlala prvi seznam prepovedanih knjig. Podpisala sta ga »minister za prosveto«, sicer tudi dramatik in pisatelj Ferdo Kozak, ki je bil pred 2. svetovno vojno Pregljev stanovski tovariš na ljubljanski klasični gimnaziji, in načelnik oddelka za ljudsko izobraževanje Bogomil Gerlanc. Po tem seznamu so morale javne knjižnice izločiti kupe slovenskih in tujejezičnih filozofskih, socioloških, religioznih in literarnih del, ki niso bila po godu novemu režimu. Čiščenje knjižnic v komunistični Sloveniji se od čiščenja knjižnic v nacistični Nemčiji razlikuje menda samo po tem, da jih slovenski totalitaristi niso spektakularno javno sežigali. Na tem seznamu sicer ni Pregljevih del, toda prav gotovo so bila ta novemu »gledanju na vsa poglavitna življenjska vprašanja« tuja. Dopis namreč vsebuje tudi apel, naj knjižničarji opozorijo tudi »na dela, ki jih v teh seznamih niso našli, pa bi se morala zaradi vsebine ali pisca izločiti«. Pregelj je sicer svoj literarni opus sklenil že pred vojno, kar je izšlo med njo, je bil pravzaprav izid predelane ljudske povesti Mlada Breda, ki ni upošteval »kulturnega molka«, in seveda odlikovanje, ki ga je Preglju ob visokem življenjskem jubileju precej na silo podelil general Rupnik. Pač premišljeni ritual navideznega čaščenja kulture, ki ga tako rada izvaja vsaka oblast (tudi vrh sedanje), da si z njim pridobiva ugled v očeh naivne javnosti. Toda po prihodu nove oblasti lahko postane odlikovanje prejšnje oblasti za odlikovanca breme. Če k temu prištejemo še tematiko, idejnost in celo stil Pregljevih del, ta res niso bila primerna za kolektivistične orgije komunistične oblasti (ki jih je briljantno ovekovečil Lojze Kovačič v romanu Prišleki !). Ta je v literaturi zaukazala banalno propagandnost, prepovedala pa med drugim vse, kar je dišalo po individualnem odnosu do sveta in umetnosti, oblikovnem iskanju in religiji, saj je bilo treba to izkoreniniti. In da bo mera polna, je politični emigrant Tine Debeljak izdal v Argentini še monografijo o Preglju Moj svet in moj čas (1954). Torej dovolj prekrškov za oblast, ki je po svoji totalitarni naturi videla potencialnega sovražnika v vsaki pasji figi.