Seveda pa večino mojega časa možgani posvetijo financam, problemom v »moji« banki, širšem bančnem in finančnem sektorju doma in potem v EU ter svetu. In to ne glede na krizo, da ne bo pomote. In seveda družini. Trenutno razmere res niso ugodne; sicer dosti bolj v svetu kot v Sloveniji, pa vendar bo tudi – kot sem dejal v enem od zadnjih intervjujev – nas posredno in tudi krivično prav tako oplazilo. Veliko spet razmišljam o svetovni finančni ureditvi, ki je v bistvu asimetrična prek vodilne vloge ameriškega dolarja in je nastala na temeljih dogovora Bretton Woods leta 1944, tik pred koncem druge svetovne vojne, ko se je svet znova prerazporejal. Zanimivo, da je to ta teden ponovno sprožil tudi ruski predsednik vlade Putin. S takšno svetovno ureditvijo si namreč ZDA lahko privoščijo to, kar počnejo že nekaj časa; najprej zakuhajo pri sebi doma takšno in/ali drugačno (finančno ali tudi širšo politično) krizo in jo potem izvozijo v (globaliziran) svet. S tem tudi zmanjšajo lasten problem, ga nekako relativizirajo in v reševanje potegnejo ves svet. Pred časom sta vlogo glavnega finančnega investitorja v ZDA predstavljali Nemčija in Japonska, danes Kitajska in Rusija. Si predstavljate, da bi se Kitajci, ki že imajo največji absolutni letni BDP in največje devizne rezerve na svetu, hoteli umakniti iz svojih finančnih naložb v ZDA? Kam pa naj gredo drugam? Zato je toliko bolj pomemben, zgodovinski in tudi drugače genialen projekt evra (EMU). Ta počasi in zanesljivo v svetu postaja protiutež dolarju in tu vidim eno od ključnih priložnosti za »tihi« del svetovne finančne reforme. Potreben pa bo tudi »glasen« del reforme, ki bo moral biti narejen s konsenzom. In tu vidim potencialne probleme. Dobro, da smo Slovenci del evrske zgodbe, kar se praktično dobro kaže prav v teh kriznih časih. Države EU so varne, imele bodo zaščito, vendar tiste z evrom (članice EMU) še toliko bolj; pa čeprav trenutno evro pada proti dolarju!