Da gre za revolucionarni projekt, so med vojno ob realnem poloćaju in tudi ravnanju partije vedeli in se tega zavedali prav vsi, od samih komunističnih zaveznikov znotraj Osvobodilne fronte, kjer velja posebej izpostaviti razmišljanja Edvarda Kocbeka, pa do sredincev in izrecnih domačih nasprotnikov. To je npr. veljalo tudi za škofa Gregorija Roćmana, ko ga je ob svojih obiskih Stane Mikuć v imenu Osvobodilne fronte prepričeval, da se Sovjetska zveza in z njo projekt socializma spreminja v smeri demokratizacije, da pa bo socializem neizogibno prišel. ©kof Roćman je v tem smislu pokazal celo določeno razumevanje, ni pa pokazal nobenega razumevanja v pogledu partizanskega terorja, se pravi umorov in ropov, ki so se tedaj dogajali na Dolenjskem in Notranjskem. To dogajanje je bilo med drugim posledica sektaštva in prehitrega "branja misli" nadrejenih partijskih organov s strani partizanskih poveljnikov, ki so hoteli odstraniti vse dejanske in potencialne nasprotnike ter s tem će tedaj zagotoviti zanesljiv prevzem oblasti. Njihovo ravnanje je bilo po svoje logično, saj je vrhovno partijsko vodstvo vsake toliko časa "zaznalo", da je zmaga Rdeče armade tik pred vrati in da se je zato treba na ta odločilni trenutek pripraviti, oziroma kot se je izrazil Boris Kidrič, "ves pojav je treba razmotrivati skozi prizmo blićajočega se konca".