odpisani protestiramo proti izkrivljenemu in iz zgodovinskega konteksta iztrganemu prikazovanju povojnih dogodkov (poboji, eksodus) s strani italijanskega predsednika Giorgia Napolitana ter proti njihovi enostranski, krivični in žaljivi proglasitvi za slovansko barbarstvo, etnično čiščenje ipd. Italija ima vso pravico spominjati se tragedije eksodusa in fojb, vendar nima pravice postavljati pri tem na oltar samo žrtve jugoslovanskega povojnega nasilja, ker tako enostransko in prirejeno prikazovanje zgodovinskih dogodkov ustvarja lažni občutek o domnevni veliki krivici, ki naj bi bila storjena Italiji, kar kliče bolj k revanši kot k spravi. Pri povojnih pobojih in metanju ljudi v kraška brezna je šlo predvsem za sicer obsojanja vredno maščevalno represijo za prestano gorje med vojno, v italijanskem primeru pa tudi za dvajsetletno fašistično nasilje. Kajti glavnina pobojev se je izvajala na slovenski severni meji zoper desettisoče ujetih bežečih oz. s strani zaveznikov vrnjenih pripadnikov slovenskih, hrvaških, srbskih in drugih kolaborantskih enot, na naši zahodni meji pa zoper pripadnike zloglasnih fašističnih formacij. Vmes pa se je prepletal tudi politično ideološki obračun s potencialnimi nasprotniki in, kot vedno pri vsakem nasilju, so pri tem nastradali tudi nedolžni ljudje. Končno je bilo v okviru povojnih obračunavanj v nekaj dneh na podoben način pobitih okrog 20.000 ljudi samo v Milanu in okolici. Da ne govorimo o stotisočih žrtev strahotnih bombardiranj japonskih in nemških mest tik pred koncem vojne (Hirošima, Nagasaki, Dresden idr.). V naravi človeka je pač, da, kdor seje veter, žanje vihar, pa naj bo to še tako tragično in obžalovanja vredno. V sklop teh obračunavanj sodijo tudi povojni eksodusi, zlasti surovi izgon okrog 12.000.000 Nemcev iz Vzhodne Evrope, ko so jim