Slovenijo, od Nove Gorice do Koroške, od Dolenjske do Zagreba in še dlje, da bi naredila reportažo o tem, kako se slovenski narod spopada s sovražnikom. Za Alija, ki je bil takrat v novinarstvu že pet let, je bilo to prvič, da je ves teden preživel na terenu, da je delal od osmih zjutraj do desetih zvečer in še dlje, če je bilo treba, a kolikor je bilo to popotovanje naporno, je bilo tudi poučno. Tudi sicer se je na Mladini veliko naučil, predvsem pisanja in novinarskega razmišljanja, ni pa se, kot pravi, naučil dela v velikem kolektivu in tega, kako je sposoben delovati v dnevnem pogonu. Se je pa zato navadil dela v parih in eden njegovih najljubših kolegov je bil Marcel Štefančič jr., "človek z izjemno imaginacijo, ki se znajde tako rekoč v vsaki situaciji". Z Ervinom, ki ima zdaj izpit že petnajst let in bo zato delo na terenu z njim gotovo manj razburljivo kot nekoč, sta se po dolgih letih spet znašla pod skupno streho, saj je pred meseci tudi on z Dela prestopil na Dnevnik. Hladnik Milharčič si je sicer želel, da bi z Alijem začela sodelovati že prej, ko je bil še urednik Sobotne priloge, a je bilo stanje takrat takšno, da mu je Ali moral reči ne. Kot kar nekaj študentarije, ki je prezgodaj zavohala novinarski adrenalin, je namreč tudi on, povsem okupiran z novimi izzivi, študij obesil na klin in šele leta 2004 spoznal, da ne bi bilo slabo, če bi nekoč začeto tudi končal. In se je vrnil v šolske klopi ter končal študij sociologije. Še preden pa se je uspel prikopati do diplome, so se stvari na Delu že začele obračati drugače, kot je kazalo takrat, ko se je odločil dokončati faks, in njegov prijatelj Ervin je tudi že slutil, da ne bo več dolgo grel uredniškega stolčka Delove Sobotne priloge. Tudi Hladnik Milharčičev potencialni naslednik Jani Virk, ki se na koncu ni odločil za prestop s televizije k časopisu, je Alija vabil k sodelovanju, a je na koncu naneslo tako, da je Ali ostal na Mladini, kjer mu tudi ni manjkalo izzivov in dela in kjer bi prav lahko ostal še zelo dolgo, če se mu ne bi v nekem trenutku zazdelo, da pač ni človek, ki bi lahko vso svojo poklicno kariero preživel v eni časopisni hiši. danes spominja tega pogovora, lahko reče, da je to eden od intervjujev, na katerega je najbolj ponosen. A če mu je uspelo priti do Wolfa, se mu nikoli, na primer, ni uspelo dokopati do Andreja Bajuka. On nikoli ni pristal na pogovor z njim, čeprav mu je poslal prošnjo in je kar nekaj časa upal, da bosta enkrat vendarle sedla za isto mizo in se pogovorila. S kardinalom Francem Rodetom takrat, ko je Ali pisal o tem, kako je Rode pošiljal pošto premieru Janši v zvezi z italijanskim gradbenim podjetjem Grasseto, sicer tudi nista sedela za isto mizo in klepetala o tem, se je pa Rode kljub temu iz tujine ostro odzval na Alijevo pisanje. "Domišljam si, da so bile Rodetove besede, da lahko takšne kritike na njegov račun izreka samo bolna pamet, namenjene meni," smeje se komentira dogodek in ponovno prižge cigareto. Ali ga je strah, da je bil tako dolgo na Mladini, da je izgubil lastno identiteto in postal tako rekoč "Ali Mladina"? Ne, ne boji se, ker verjame, da bodo tisti, ki jih bo v prihodnosti poklical, vedeli, da je delal tudi za Radio Študent pa za Tribuno in da je ne nazadnje napisal tudi kakšno knjigo. Leta 1997 je na primer skupaj spravil kar štiri tisoč strani debelo buklo z naslovom Kronika Odbora za varstvo človekovih pravic, v kateri je popisal učinke afere JBTZ v družbi. Ukvarjal se je tudi s punkom, in to s punkom od leta 1977 naprej, in 2003 izdal knjigo Kratki kurs zgodovine punka. Potem je na Mladini dvakrat pripravil posebno knjižico z naslovom Kdo je kdo, ki je bila neke vrste povzetek rubrike, ki sta si jo leta 1991 izmislila s pokojnim Ivom Štandekerjem. Zamislila sta si jo kot skupek dejstev, ki jih je treba kar najbolj tekoče povezati v celoto, za komentar vsega skupaj pa poskrbi ilustrator, v njunem primeru Tomo Lavrič. Na začetku tistih, ki sta jih vzela na piko, sploh nista nič vprašala, ampak je Ali telefoniral naokoli in zbiral dejstva, Ivo pa se je v NUK-u zakopal v časopisno domumentacijo in brskal za informacijami. Pozneje so rubriko spremenili, tako da so nekatere portretirance tudi kaj vprašali in njihovo pripoved, skupaj z drugje zbranimi podatki, sestavili v celoto. Vse, kar bi sicer počel na Mladini, bodo v prihodnje počeli drugi. Ali H. Žerdin, poročeni oče dveh otrok, je, kar se službenega prestopa tiče, še posebej zadovoljen zato, ker ima zaradi odhoda v novo službo povsem mirno vest. Veliko svojega znanja, pa tudi večino svoje dokumentacije je namreč zapustil kolegu Juretu Trampušu, za katerega je prepričan, da bo dobro opravljal svoje in njegovo nekdanje delo. Biti novinar v teh časih namreč ni lahko, pravi. "Slovensko novinarstvo je pred preizkušnjo, kajti pojem cenzura v zadnjem letu ni več le metafora, temveč nekaj, kar se zares dogaja." Dnevnik se mu zdi ena od inštitucij, kjer novinarstvo lahko preživi. "Pri tem mislim na novinarstvo, ki predpostavlja svobodno popisovanje dejstev." To pa je nekaj, kar njega vedno bolj zanima. Dejstva.