Obstaja vsaj en dokumentiran primer, ko je dr. Rode posegel v resne politične debate, ki so sem odvijale v samem vrhu vesoljne katoliške hierarhije. Oktobra 1999, slab mesec dni po drugem papeževem obisku v Sloveniji, je dr. Rode sodeloval na evropski škofovski sinodi v Rimu. Škofovska sinoda se je, med drugim ukvarjala tudi z vprašanjem širjenja baze odločanja v cerkveni hierarhiji. Predlog o širitvi baze odločanja je oblikoval milanski kardinal Carlo Maria Martini, eden največjih učenjakov rimskokatoliške cerkve in človek, ki je dolga leta veljal za vodilno osebnost liberalne struje, papežev biograf Tad Szulc pa ga je leta 1995 uvrstil na ožji seznam potencialnih naslednikov Karla Wojtyle. Seveda; kardinal Martini bi prestol zasedel, če bi papež Janez Pavel 2. postavljal liberalne kardinale to pa se ni zgodilo. Skratka, leta 1999 je dr. Rode idejo kardinala Martinija, ki bi vodila do določene demokratizacije cerkvene hierarhije, javno sesul. Na tiskovni konferenci po sinodi je dejal, da je imela ideja kardinala Martinija odmev le v medijih, med škofi pa ne. Dejstvo, da se je dr. Rode (leta 1999 je funkcijo nadškofa opravljal dve leti) zakadil v kardinala Martinija, ki je kardinalski klobuk dobil leta 1983, gotovo kaže na velike ambicije našega rojaka. Povedano v vojaškem besednjaku: polkovnik Rode se je lotil generalpolkovnika Martinija, sicer jezuita. Hkrati pa lahko domnevamo, da je bil pogumni juriš dr. Rodeta krit iz tistega dela generalštaba, ki je botroval tokratnemu napredovanju.