Tisto poletje je bil Južnoameričan na plačilni listi Villarreala, ki ga je leto prej pripeljal iz matičnega ekvadorskega El Nacionala. Po le nekaj nastopih za rumeno podmornico je kot posojeni nogometaš odšel v Huelvo k Recreativu, in ker tam ni zadovoljil svojih lastnikov, so se ti odločili, da ga bodo posodili tudi za sezono 2006/07. Recreativo ni bil več zainteresiran, tudi ostali španski klubi so se obotavljali in zelo presenetljivo se je oglasil Wigan, za katerim je bilo prvo tekmovalno obdobje po vrnitvi med angleško elito. Začela se je pisati zgodba o uspehu. Valencia je odigral odlično sezono, kot posojeni nogometaš Villarreala v neposredni bližini Manchestra ostal še eno sezono, lansko poletje pa se nikakor ni nameraval vrniti v Španijo. Pri Wiganu si je namreč pridobil status prvega zvezdnika, neverjetno dobro se je privadil na igranje v premier ligi in na njegova vrata so začeli trkati tudi nekateri največji angleški klubi. Na čelu z Manchester Unitedom, ki je Ekvadorca že takrat začel spremljati kot enega od potencialnih naslednikov odpisanega - iz dneva v dan je bolj jasno, da sta bila angleški prvak in Real za letošnji Portugalčev prestop dogovorjena že lani - Ronalda in ki se je v teku zadnje sezone vanj le še dodatno zagledal. Sklenitev zelo zanimivega kroga je bila zgolj formalnost. Wigan je dal takoj po zaključku zadnjega tekmovalnega obdobja jasno vedeti, da bo z Unitedom sedel za pogajalsko mizo, uspeh pogajanj pa ni bil nikoli vprašljiv. Tudi zato ne, ker je na eni strani mize sedel Alex Ferguson, na drugi pa njegov dolgoletni varovanec, nekdanji kapetan Manchester Uniteda Steve Bruce. Seveda je slednji poskrbel za dobrobit svojega kluba in je iztržil zelo solidnih šestnajst milijonov britanskih funtov, toda lahko ste prepričani, da mu ni prišlo niti na misel, da bi svojega mentorja na tak ali drugačen način izsiljeval za kak milijonček več od nujno potrebne vsote.