V politični retoriki severozahodnih republik Jugoslavije je orientalistična paradigma pridobivala na pomembnosti toliko bolj, kolikor so stare socialistične paradigme bledele. Eno od prevladujočih ideoloških načel socialistične Jugoslavije od njenega nastanka po drugi svetovni vojni je bilo, da razlike med narodi Jugoslavije niso veljale za razlike velikanskih razsežnosti. To ne pomeni, da so bile razlike zanikane; nasprotno, Jugoslavija je bila federativna država, sestavljena iz republik in pokrajin, ki so bile predvsem definirane na podlagi prevladujoče nacionalne skupine v vsaki od njih. Kljub temu pa sta bila stebra Jugoslavije načeli »bratstva in enotnosti« jugoslovanskih narodov in njihove enakopravnosti. Kot v mnogih drugih modernih večnacionalnih državah so se zelo trudili (vsaj na simbolni ravni) za medsebojno toleranco in enakost. Vsi jeziki in pisave jugoslovanskih narodov so imeli enak status, na visokih federalnih političnih pozicijah so se po načelu rotacije menjavali predstavniki raznih nacionalnih skupin. Kvote so obstajale tako v vladnih službah z namenom proporcionalne reprezentacije kakor pri podeljevanju raznih federalnih ugodnosti in pomoči, precejšnje število spektaklov in ritualov je bilo usmerjeno v utrjevanje ideologije bratstva in enotnosti. Čeprav podoba bratstva ni nujno vedno pozitivna (morda je to še najbolje ilustrirano s pregovorom »Če bi bilo dobro imeti brata, bi ga Bog imel«) pa je povojna komunistična ideologija uporabljala zgolj pozitivne konotacije takega odnosa. Vsaj pri generacijah, ki so se bojevale v vojni in jo dobile, ti poudarki o bratstvu in enotnosti niso bili umetno proizvedeni. To je bila generacija, ki je pridobila izkušnjo enotnosti v boju – pa čeprav je ta boj potekal tudi med brati. Zato je bila ta vojna hkrati državljanska in osvobodilna (proti Nemcem* in njihovim zaveznikom). V poznih osemdesetih letih so vidnejši intelektualci vse pogosteje objavljali dela, v katerih je mogoče opaziti premik od poudarjanja pozitivnih lastnosti bratstva k potencialnim konfliktom v teh odnosih. Verjetno ni naključje, da se je v tem času zamenjala partizanska genera* Glede na to, da avtorja kritizirata homogeniziran esencialistični diskurz nacionalnih kolektivov, bi bilo tukaj ustrezneje napisati nacisti in ne Nemci. Op. prev.