Izven evropskega prostora je še zlasti za osvobodilni nacionalizem značilno, in v določenem pogledu presenetljivo, da so postkolonialne države v bistvu ohranile predhodno politično strukturo, le da so notranje kolonialne upravne meje prevzele vlogo političnih meja, ne glede na njihovo večjo ali manjšo prilagojenost obstoječemu kulturnemu in etno-jezikovnemu stanju. Ta rešitev nacionalizma je namreč v razmerah ekstremne perifernosti in nerazvite družbene, etnično-jezikovne in politične organiziranosti afriškega kontinenta omogočala vzdrževanje navidezne mednarodnopolitične stabilnosti pod »pokroviteljstvom« večjih svetovnih sil in ekonomskih središč, a je bila hkrati posledica notranje šibkosti in potencialnih konfliktov med različnimi skupnostmi pri prevzemu državne oblasti ali kontrole nad deli državnega ozemlja. Še največ sprememb v poteku državnih meja je morda doživela Indija, kjer je najprej prišlo do odcepitve Pakistana (1947), kasneje pa do delitve med Pakistanom in Bangladešem (1971).