Toda pot do ponovnega uveljavljanja lokalne skupnosti je dolgotrajna in težavna in vsaka vaja pride prav. Odzval sem se povabilu prijateljice in nekaj dni preživel v skupnosti, ki poskuša živeti na trajnosten in simbiotski način. Vstopil sem v življenje sicer začasne komune, ki me je prijetno presenetilo. Življenje v naravnem okolju gozda, ob gorski reki, v šotorih, v kampu, kjer ni elektrike, niti prh, kjer si udeleženci sami kuhajo hrano, nabavljeno z ekoloških kmetij, je bilo izjemno doživetje. Vse dejavnosti so potekale nemoteno in vsi mogoči potencialni konflikti so bili vnaprej preprečeni s stalnim dogovarjanjem, mrzlo vodovje reke je bilo dovolj za osebno higieno in večeri ob tabornem ognju so bili nepozabno doživetje. Ljudje so si našli čas, dovolj časa za druženje in pogovor, za pripovedovanje zgodb in za petje pesmi. Med njimi je bilo več tujcev, ki so se zarekli, da se naslednje leto vrnejo s prijatelji. Toda to je bil čas neskaljenih počitnic in postavlja se vprašanje, kako bi taka skupnost živela in preživela kot trajna skupnost v realnem prostoru in času. Recimo kot projekt ekovasi.