Glede odnosa do bolnikov se bolnišnice še najlaže primerjajo z obnašanjem trgovcev do kupcev izpred 10 ali 15 let. Primerjava z zasebnimi ordinacijami najbolje pokaže, kako je z nagrajevanjem po delu možno čez noč spremeniti navade zdravnikov. In to brez tranzicijskega obdobja več generacij. Celo isti zdravnik, ki dopoldne na viziti le na hitro pogleda bolnike, je popoldne v zasebni ambulanti lahko popolnoma drug človek. Strategijo bolnišnic najbolj ponazarjajo dežurstva v Kliničnem centru, po katerih se na jutranjem raportu zdravniki morajo zagovarjati, če so ponoči sprejeli »neprimernega« bolnika. Do tega pojava pride, če bolnik po bolezenskih znakih morda ne »spada« popolnoma na našo, ampak morda na kakšno drugo kliniko. Na kakšni drugi kliniki so nasprotnega mnenja in tako si reveža podajajo med sabo po podzemnih hodnikih, dokler se ga kdo ne usmili ali pa se bolnik odloči, da gre domov, če to še zmore. Podobno se je pred kratkim moral zagovarjati kolega z urgentnega sprejemnega oddelka, ker se je sam odpravil po oddelkih iskat kakršnokoli zasilno posteljo za bolnika, ki je nujno potreboval zdravljenje v bolnišnici. Bolnišnice se res ne borijo za bolnike, bolniki nimajo vpliva na ocenjevanje dela zdravnikov in zdravniki se ne nagrajujejo po tem, kako skrbijo za svoje bolnike.