Razčustvovanega soproga Afrosje Stepanenko, vnetega panslavista med očetovimi brati, pa sem, ravno nasprotno, obiskoval celo pogosteje, kot je mati zahtevala. Odkar je pred skoraj četrt stoletja ljubezen do ruske emigrantke razglasil za svoj življenjski smoter, stric dejansko ni počel nič drugega kot ljubil to žensko, 'lepo kot sliko', nič manj tudi potem, ko je postalo jasno, da mu ne bo dala potomcev. Od česa sta v resnici živela, ve samo bog. Nobeden od njiju ni imel nikakršne uradne zaposlitve. On se je lahko pohvalil s po enim 'neznosnim' dnem uradniškega dela v Prvem delniškem mlinu, v Parni luščilnici riža in v tovarni pletenin Moravija. Ona niti s tem ne. Govorilo se je, da ju je preživljala tako, da je nekemu Judu, starinarju Konfortiju, prelepo, karat za karatom, opisovala carsko zbirko velikonočnih jajc draguljarja Fabergéja, zbirko, ki jo je še kot dekle videla v Sankt Peterburgu. Leta sta preživljala, ne da bi se za hip ločila, celo vsako knjigo sta brala skupaj, hkrati, leže v poročni postelji z baldahinom, stkanim v barvah belih noči; Afrosja je držala platnice, stric pa je džentlmensko obračal strani, kadar se je utrudila, in obratno. Na koncu sta se tako vživela drug v drugega, se tako poistovetila, da sta vedno do besedice enako govorila: ""Eh, ko bi bil še živ dobri car, batjuška Nikalaj, kagda bi naša mamica Rasija vaskresla ..." Vse sorodstvo je menilo, da je skrajno neodgovorno tako preživljati dni, ki so nam odmerjeni, toda nina Frosja in njen mož se nista zmenila zanje. Čas pomanjkanja sta prebila ob tankem, nesladkanem čaju, v katerega sta namakala na pol prelomljeno predlansko tarnanje. Kadar sta kdove kako prišla do denarja, sta razsipno razvajala drug drugega, hodila v opero in na koncerte, na sprejeme, plese in izlete, v imenitne lokale, na aspik iz gosjih jetrc, majonezo z raki, fillet de boeuf, pašteto s tartufi, Sacher torto, vse to v dolgočasno dragem hotelu Bristol, ni pa jima bilo tuje niti lumpanje po oštarijah, v katerih je vonjalo po paprikašu, kuhanih jajcih, mehkem žganju in petroleju, in so bile prepolne novinarjev, prerokovalk, pesnikov, norcev, igralcev in druge sumljive srenje. Stric je poleg tega znal včasih poiskati in pripeljati domov Cigane, ki zvijajo 'v venec' ruske pesnji; iz Botorićeve trgovine je privlekel zaboje uvoženega vina in zvrhano napolnil največjo srebrno skodelo v hiši s svetlikajočimi se ikrami murene ali jesetra; vse, ki jih je srečal na cesti, je povabil zraven, samo da bi vsaj malo utešil žalost pregnane ženske. Ona pa, Afrosja Stepanenko, ona ga je znala gledati in gledati, dokler ni stric od razneženosti povsem izgubil pameti in bil pripravljen dokazati svaju ljubov z najrazličnejšimi napihnjenimi neumostmi od tega, da je izzval na dvoboj do smrti vsakogar, ki ne bi stopil mirno v čast izginulega carstva, do tega, da je na dušek spil pol ducata steklenic šampanjca na ženino zdarovje ali ob zori sedel na okenski zidec in zaspanemu Voždovcu kot v kakšnem ruskem romanu odprl dušo in oznanil svoja neizmerna čustva ...