Ko sem kot študentka prebivala v sobici, so stvari bolj ali manj zgledno urejene tičale v potovalnih torbah. Takoj ko pa sem prestopila prag prve, sicer bolj luknji podobne garsonjere, ki sem si jo lahko privoščila, mi je zadeva ušla spod nadzora. Priselila sem se s prtljago, ki je ustrezala prtljažniku iz druge (ali pete) roke kupljene katre, čez nekaj let pa sem za selitev že potrebovala tovornjak. Zgledno urejen lepotni kotiček se je selil v najeto trisobno stanovanje, kjer ob obilici prostora nisem vedela, kam naj se obrnem. Z ročno torbico sem begala po razkošni površini, dokler ni dobila svojega prostora ob znožju postelje v spalnici. Začudeni pogled mojega predragega se je stopnjeval v odprta usta, saj je bil moj argument res pravi: »Kaj se čudiš, torbica mora biti pred morebitnimi tatovi na varnem!« Predsoba se mi je namreč zdela silno nevaren teren, kjer je ponoči res ni varno puščati.