Težnja sedanje vlade je (bila) oskrba starostnikov na domu in neinstitucionalno varstvo, dejstvo pa je, da dolgoročni načrti ne morejo olajšati življenja tistim, ki ne znajo ali ne morejo organizirati oskrbe za svoje onemogle starše – za danes, jutri in vsa prihodnja leta. Poznavalci trdijo, da je odnos do starejših merilo zrelosti neke družbe. Kaj neki bi lahko rekli o Sloveniji, v kateri se razkorak med ponudbo in povpraševanjem po posteljah v domovih nenehno povečuje, vse spremljevalne dejavnosti – kot so dnevni centri, pomoč na daljavo (telefonska pomoč, rdeči gumb, klic v sili, telefonsko svetovanje), pomoč na domu, varovana stanovanja, začasni sprejemi, torej tiste oblike varstva starejših, ki so v EU že razvite – pa še zdaleč ne morejo nadomestiti tega pomanjkanja. Se generacija, ki ima danes v rokah moč odločanja, zaveda, da bo takrat, ko bo stara 65 let, poleg številnih drugih programov potrebovala območne mreže skupin za pomoč in samopomoč ter nadomestne socialne mreže?