Do začetka 41. ptujskega kurentovanja je zares še precej časa, če gledamo v koledar. Toda če ga merimo z ritmom vsakdanjega življenja, je 17. februar v resnici že jutri. To pa pomeni, da bi morala takšna prireditev imeti pripravljena že vsa oblačila, poškrobljene manšete in zloščene čevlje. Takšna bi tudi morala stopiti pred novinarje na tisti konferenci, ki jo je sklical organizator in nanjo povabil celo predstavnike sedme sile z one strani državne meje. Pa ni bilo tako, saj ima organizator kurentovanja dovolj dela s samim seboj. Gospodarsko interesno združenje Poetovio vivat je po eni različici tik pred stečajem, po drugi se na stečaj šele pripravlja, po nobeni pa polnokrvno ne živi. Tako je zabaviščni del prešel v podjetniške roke, kar je povsem prav, pustno življenje v mestu pa naj bi organizirala mestna občina prek svojega umirajočega interesnega združenja. Medtem ko ob njegovi bolniški postelji stoji in sama ne ve, ali bi za resno bolnim jokala ali bi ob njem le vljudnostno sedela (in morda pletla šale in rokavice), torej tudi ne more vedeti, kdo je pravi organizator in kaj sploh organizira. Pa bi zdaj že morala natančno vedeti, saj se izredno mudi. A Ptuju se ne mudi nikamor. V turizmu še vedno prevladuje filozofija, kako srečen je lahko tisti, ki pride na Ptuj in ne kako srečen je Ptuj, če kdo pride vanj. Malomaren odnos do obiskovalcev in gostov se pokaže na vsakem koraku. Vzemimo na primer tiskovno konferenco o kurentovanju. List papirja o konceptu kurentovanja na novih temeljih so opremili z mapo, ki je polna turističnih napotkov. Za poznavalce ptujskih razmer res ni problem, da je večina podatkov na njej neuporabnih, ker je mapa stara že poldrugo desetletje. Za vse druge pa ni vseeno, če je na ovitku napačen naslov in telefon turističnega društva (na navedenem ga ni že vsaj deset let), če je na Prešernovi še vedno hotel Zlati noj, pa čeprav je vmes bil nekaj let hotel Mitra, zdaj pa tudi tega že nekaj let ni več; ni prav, da celo ptujske Terme nimajo svojega pravega, ampak nekdanje ime. Nekatere navedene gostilne so že dolgo zaprte, nekaterih prenočišč ni več, druge so spremenile imena in podobno. Turizem je izredno praktična in življenjska dejavnost. Zato potrebuje praktične in življenjske podatke in informacije in ne zgodovinskih dokumentov, na katerih ni niti letnice, kdaj so pravzaprav sploh veljali. Vse je tako, kot če bi sredi avgusta prišel na Ptuj turist in bi spraševal, kdaj se bo letošnje kurentovanje končno začelo.