Vozimo proti Kandaharju, v ravni črti čez puščavo. »Ta teden naravnost, v četrtek pa na levo…« Ta puščavska šala je sicer že stara, dobi pa svoj smisel, ko zadnje gore izginejo za obzorjem in ostanejo le še cesta, pesek in nebo. Noč je, ko pripeljemo v Kandahar. Nad spečim mestom visi opojni pokrov vzhodnjaških vonjev. Počasi vozimo po ulicah. Postelje stoje kar pred hišami, zraven pa brlijo petrolejke. To je najjužnejša točka naše poti in cesta tu obrača na sever proti Kabulu. Pokrajina je še vedno puščavska in le ob redkih vodah v dolinah je skrito zelenje. Kasneje so nam povedali, da je vode v globinah dovolj in obsežna namakalna dela naj bi v prihodnosti s to globinsko vodo pretvorila puščavo v rodovitna polja.