Ker sem zadnjo kolumno napisala v pol ure, kar med kuhanjem kosila, sem se tokrat odločila, da se bom bolj potrudila in oddala nekaj svojih razmišljanj vnaprej. Malo zato, ker je moral moj najljubši mož tisti dan jesti kar malce zažgano kosilo, malo pa tudi zato, ker tele kolumne sicer pogosto pišem tudi v svojih mislih, a časa za prenos na računalniški zaslon kronično primanjkuje. V ponedeljek sem dobila nekaj krasnih zamisli in sem jih med sprehodom z dojenčkom v vozičku gladko zdiktirala kar v svoj prenosni telefon. Mimoidoči so me malo čudno gledali, a meni se zdi boljše tako, kot da zopet zažgem kosilo. No, nečesa sem se v času svojega starševanja štirim navihančkom dobro naučila. Vse skupaj bi najbrž lahko strnila v en stavek: »Nikoli ne reci nikoli.« To zagotovo velja tudi za tole kolumno, zato tudi ne izključujem možnosti, da je ne bi kdaj zopet pisala med kuhanjem. Ko sem bila prvič noseča, sem nadobudno poslušala starševske dogodivščine svojih prijateljic, ki so že imele otroke. Takrat sem si mislila: »moj otrok ne bo razvajen«, in »moj otrok ne bo nikoli spal v postelji staršev«, pa še: »moj otrok se ne bo nikoli metal v trgovini po tleh« … Vam je to znano? Pa vedno poveste po pravici? No, sama zase vem, da sem bila pred prvim porodom tako prepričana o tem, da bom najboljša in sploh čudovita vzgojiteljica svojih otrok, da do takšnih težav sploh ne bo prihajalo. No, življenje se je potem hitro obrnilo po svoje. Majhni otroci zdaj spijo v družinski postelji, tudi v trgovini znajo biti zelo glasni in jaz vsak dan znova podvomim o svojih starševskih sposobnostih. Ampak nekaj vem: ljubezni, ki jo dajemo drug drugemu, ni NIKOLI preveč. Ah, zdaj pa postajam že patetična. Ko bo naš štiriletnik naslednjič poliral tla v trgovini, se moram spomniti na te besede in mi bo malo lažje. Maja Habjan