»Operirati bi me morali že včeraj!« Obljubili so ji, da ji bodo po telefonu sporočili datum operacije. »Kako?« sem vprašala. »Saj bi me morali vendar operirati že včeraj!« Sledili so mučni dnevi negotovega čakanja, ki so njej in družini povzročili hudo duševno stisko. Potem je končno zazvonil telefon. »Gospa, na vrsti ste,« je rekel glas na oni strani žice. »Ko sva z možem prišla v Ljubljano, je na sprejem čakalo že vsaj pet žensk in en moški. Prišla je sestra in nam rekla: »Le kam naj vas dam? Vse postelje so zasedene.« Vprašali smo jo, kako je to mogoče, saj so nas vendar naročili za sprejem za tisti dan. Nakar smo slišali, kako so se sestre klicale med sabo in spraševale: »Hej, a še imaš ti prosto kakšno posteljo?« »Ne, jaz je nimam …« Slišali in brali smo, da naj bi bilo postelj na novem Onkološkem inštitutu manj, kot jih je bilo v starem objektu. Ko so eno od bolnic odpeljali v operacijsko dvorano in preoblekli posteljnino, se je končno našla tudi postelja za našo sogovornico.