Že davno je tega, težko, da se živ krst še spomni, ko sta se februarja 1994 v Zagrebu sestala predsednika hrvaške in slovenske vlade, da bi podpisala sporazum o kulturnem sodelovanju. Na eni strani je za mizo sedel takratni slovenski premier Janez Drnovšek, na drugi hrvaški menedžer Nikica Valentić, tisti smešni tip z očali velikosti Slovenije in dioptrijo hrvaške ekonomske rasti. Od tega zgodovinskega dne slovenskim pisateljem, prevajalcem, slikarjem, igralcem, pankerjem in konceptualnim umetnikom ni nič več preprečevalo, da ne bi stekli v objem hrvaškim režiserjem, založnikom, pesnikom, balerinam, filologom in violončelistom, ki so na drugi stani meje čakali v vrstah, zbegani, prestrašeni, a polni upanja, čisto tako kot pred pol stoletja, spomladi leta 1945.Zdavnaj je bilo to, težko, da se živ krst še spomni: Novi fosili in Neue Slowenische Kunst so bili tega leta 1994 še relativno neue, Zoran Predin ni imel še nobenega sivega lasu, Dejan Knez nobene težave z drogami, Peter Lovšin je imel še svoj band, Arsen Dedić pa svoja jetra. Med tem so se končale vse balkanske vojne, zamenjale so se vlade, ministri za kulturo in zasedba Laibacha, Franjo Tuđman se cvre v peklu že deset let, Janez Drnovšek se je menda že trikrat reinkarniral, slovenski in hrvaški umetniki pa še dandanes, štirinajst let in pol kasneje – utrujeni, izčrpani, bolni in stari – čakajo v avtobusu na mejnem prehodu Bregana.Štirinajst let in pol cariniki sumničavo odpirajo njihovo prtljago in kukajo v debele knjige, policijski psi ovohavajo kovčke za violine, obmejni policisti obračajo stari, porumeneli papir s podpisom Valentića in Drnovška ter kar naprej nekaj preverjajo po telefonu, hrvaški in slovenski umetniki pa so si v vseh štirinajstih letih in pol obstoja sporazuma o kulturni izmenjavi izmenjali samo Severino in Našo malo kliniko.V tem času so prečkali Bregano konvoji tankov in kombijev trgovcev z ljudmi, zapornice so se dvigovale vlačilcem s heroinom in službenim BMW-jem z državnimi zastavicami, vsako zimo tu veselo trobi več sto tisoč Hrvatov s smučmi na avtomobilih in več kot milijon Slovencev vsako poletje na hrvaški Jadran vleče svoje gliserje, na Bregani vsa ta leta vlada strahotna gneča, samo umetniki in kulturniki še naprej sedijo v starem avtobusu iz leta 1994, nervozno kadijo in razpravljajo s policijo, vsake toliko časa pa pridejo ven, le zato, da bi na travniku za policijsko hišico pokopali Boštjana Hladnika, Borisa Dvornika, Tarasa Kermaunerja, Saša Meršinjaka ali katerega drugega kolega, ki je med čakanjem na hrvaško-slovensko kulturno sodelovanje na sedežu v zadnjem delu avtobusa tiho umrl.In kdo ve, do kdaj bi še čakali, če se ne bi v teh dneh na mejnem prehodu pojavila slovenska pornozvezda z zvenečim imenom La Toya, ki – kot beremo v časopisih – v organizaciji ugledne filmske producentske hiše Balkan Exotic prihaja na Hrvaško na avdicijo za pornoigralce. In tako se La Toya preriva skozi gnečo na Bregani, kaže policistom sporazum o kulturnem sodelovanju iz leta 1994 in jim bere, da »vlada Republike Hrvaške in vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: podpisnici sporazuma), v prepričanju, da bo kulturno sodelovanje prispevalo k boljšemu razumevanju in krepitvi vsestranskih odnosov med državama, podpisujeta sporazum o sodelovanju na kulturnem in izobraževalnem področju, na podlagi katerega bosta, med drugim, kot je zapisano v 7. členu...« – La Toya premetava papirje v fasciklu, išče 7. člen, pa spet nadaljuje – »... pospeševali sodelovanje na področju filma in avdiovizualnih umetnosti, in sicer z izmenjavo strokovnih in drugih publikacij, filmov in avdiovizualnih zapisov«.Nadarjeni slovenski dramski umetnici je naposled uspelo to, kar ni vsem kulturnim birokratom iz zatohlih sobic na zagrebškem in ljubljanskem ministrstvu: pred njenim krilcem, krajšim od slovenske vojne za samostojnost, se je mejna zapornica na Bregani postavila pokonci kot batina Long Dong Silverja. Tako se bo, glejte, v teh dneh na nekem nejavnem mestu v Zagrebu končno začela kulturna izmenjava med Hrvaško in Slovenijo.Za ta veliki dogodek je vse pripravljeno: postelja je postlana, pregrnjena je s satenastim pregrinjalom, nameščena je diskretna rdeča osvetljava, postavljeni reflektorji in kamere. Čez kakšen dan se bo tu postavilo v vrsto nekaj sto mladih, še neuveljavljenih hrvaških umetnikov, vsak bo dobil kondom in petnajst minut, da se bo kulturno izmenjal s Slovenijo.Hrvaški umetniki bodo izvlekli svoja nalivna peresa, čopiče, loke in dirigentske paličice, slovenska kulturna javnost se bo otresla predsodkov do hrvaške umetnosti, slekla si bo vse do zadnje cunjice, Slovenija se bo razprla, da bi sprejela stoletno in stomilimetrsko hrvaško kulturo, prevajalo se bo iz hrvaškega v slovenski in iz slovenskega v hrvaški jezik, hrvaški jezik bo raziskoval poltene gričke slovenske kulture, slovenski jezik bo vibriral po hrvaški kulturni vertikali, hrvaška država bo izdatno stimulirala slovensko kulturo, Slovenija pa bo imela polna usta Hrvaške, napredna Slovenija se bo izprsila pred trdo Hrvaško, nabrekla hrvaška kultura bo nato prodrla v Slovenijo gladko kot beograjski Delta Holding, najprej spredaj, nato zadaj, gor-dol, naprej-nazaj, zdaj slovenska kultura na hrvaškem proračunu, zdaj hrvaška na slovenskem, pri tem živahnem in dinamičnem sodelovanju se bodo izmenjavale raznovrstne kulturne vsebine, čedalje bolj živahno in dinamično, na vrhuncu se bo odprto razpravljalo o vseh tekočih problemih kulturne izmenjave: teh tekočih problemov bo dovolj po trebuhu, po obrazu, po prsih, po stropu, nič, prav zares, ne bo ostalo prikrito, vse bo javno, »vse za boljše razumevanje in krepitev vsestranskih odnosov med državama«.Če pa se vam bo zdelo, da se s sopenjem, stokanjem in vreščanjem neke pornozvezde končuje celotna bogata kulturna izmenjava med Slovenijo in Hrvaško, ne skrbite – La Toya samo igra.e davno je tega, težko, da se živ krst še spomni, ko sta se februarja 1994 v Zagrebu sestala predsednika hrvaške in slovenske vlade, da bi podpisala sporazum o kulturnem sodelovanju. Na eni strani je za mizo sedel takratni slovenski premier Janez Drnovšek, na drugi hrvaški menedžer Nikica Valentić, tisti smešni tip z očali velikosti Slovenije in dioptrijo hrvaške ekonomske rasti. Od tega zgodovinskega dne slovenskim pisateljem, prevajalcem, slikarjem, igralcem, pankerjem in konceptualnim umetnikom ni nič več preprečevalo, da ne bi stekli v objem hrvaškim režiserjem, založnikom, pesnikom, balerinam, filologom in violončelistom, ki so na drugi stani meje čakali v vrstah, zbegani, prestrašeni, a polni upanja, čisto tako kot pred pol stoletja, spomladi leta 1945.