Mate Dolenc si najame hišo ali apartma. »Vse je zelo skromno, v njih so petdeset let stari plinski štedilniki, posoda je mogoče malo mlajša, postelje škripajo. Vodo nosimo iz 'bunara', ker ni vodovoda. Elektrika je sicer napeljana, a stalno crkuje in smo po nekaj dni brez nje, da nas začne skrbeti, kaj bo z ribami v zmrzovalniku.« Pa sva pri ribolovu, eni od njegovih ljubezni. Podvodnega se je naučil v Istri, še preden je spoznal Dalmacijo in ko je bilo tam še dovolj rib. »Zdaj se na globini desetih ali dvajsetih metrov ne ujame nič več.« Tudi južni Jadran ni več to, kar je bil. »Tukaj so ribe večje, več jih je in so boljših vrst. Nekoč sem po luknjah gledal švarge, škarpene, težke tudi po dva kilograma. Zdaj se moraš že pošteno potruditi, da prideš do ribe za večerjo za štiri. Vse je izlovljeno, ker je preveč že domačih ribičev, kar je bilo ob obali in po luknjah dosegljivo vodnim lovcem, pa smo izpraznili sami.« Odkar lovi njegov sin Vane, se je poskusil tudi s trnkom, a mu ne gre najbolje. »Sva pa dobra ekipa - jaz vozim čoln, on vleče panulo. Ribolov je neke vrste hazard, odvisen od sreče, ne le od znanja.« Biševo ima rad tudi zato, ker je pred njim le odprto morje, ko zjutraj stopi iz hiše. »Ne maram gledati druge obale ali mesta pred sabo, tu sta samo voda in 'žbunje', narava.«