Zarja svobode je prinesla nešteto spomenikov padlim ali trpečim za nove čase. Tako so prišle na vrsto tudi ženske demonstracije iz leta 1943 za izpustitev internirancev. Ali je bil to, kot so trdili častilci NOB, res izjemen dogodek v takratni okupirani Evropi, ne vem, gotovo ni bil pogost. Ženske so demonstrirale na štirih mestih, pred sodiščem, Kazino, sedanjim poslopjem vlade in pred škofijo. Povsod so jih Italijani s silo razgnali, menda tudi z vodnimi curki. Ob desetletnici dogodka so po zasnovi Plečnikovega naslednika Eda Ravnikarja na vseh njegovih zgodovinskih prizoriščih postavili po en spominski steber. Tisti pred škofijo oziroma stolnico je imel sprva, sodeč po dokumentaciji, razmeroma benigno sporočilo: izklesano dlan in napis, ki je govoril, da je na tem mestu tisoč žena in otrok želelo pridobiti škofa, da bi posredoval pri okupatorju za izpustitev njihovih interniranih mož, očetov, hčera in sinov. A neki vražji komunistični um je izkoristil priložnost in naročil popravilo oziroma dodelavo osnutka spomenika. Dlan se je potegnila v obtožujoči kazalec, obrnjen proti škofiji, napis pa je bil obogaten z dostavkom: ... a so jih na škofovo pobudo s silo razgnali. Seveda za to trditev ni bilo nobenega oprijemljivega dokaza, toda naš vražji um si je najbrž mislil, če že škof tega ni naročil, je bil tega gotovo zmožen.