Svojčas sta živela v Levigradu, glavnem mestu Levjevine — to je dežele levov — lev Ksaverij in njegov sinko, levček Klavdij. Mama je že zdavnaj umrla. Prebivala sta sama v leseni hiški sredi žitnih polj. Hiška je premogla eno samo sobo. Vendar sta imela v njej vse potrebno, da jima je bilo življenje kar se da udobno. Na okencih so visele zavese, ki sta si jih sama sešila iz luknjičaste tkanine, s katero zdravniki obvezujejo rane. Imela sta dva naslanjača, velikega in manjšega, in na stropu svetilko z žarnicami v obliki sveč. Sčasoma sta dokupila še hladilnik, par drsalk in televizor. Nekega dne se je zgodilo, da sta se podala na obisk k svojima sorodnikoma na drugem koncu Levjevine. Tja sta se odpeljala z avtobusom, ki je imel rumene in zelene proge, kot da bi bil oblečen v livrejo. Sorodnika sta bila stric Bernard in teta Valentina. Živela sta sama na svetu, zato sta se nadvse razveselila nenadnega obiska in še slišati nista marala nič o tem, da bi ju še pred nočjo pustila domov. Oče Ksaverij je imel sicer še važen opravek v svoji službi, da se ne bi drugo jutro razhudil nanj sicer strogi ravnatelj, mali pa se je nadvse bal teme. Vendar sta bila žlahtnika tako gostoljubna, da ju nista hotela razžalostiti. Obirali so piško in grizljali rahle piškote, pili vino in srkali kakao iz porcelanastih skodelic.