Vihravi kodrčki, poudarjene ustnice in tisti značilni glas … Ja, bila je prava; dlan je segla v dlan. Kot bi bila dragocena porcelanasta punčka, sem si jo nekaj sekund nemo ogledovala, ona pa me je prijela za roko in povabila na kosilo. Pa sva šli. Že po nekaj korakih sem začutila, kako topla je in nič tečna - kot se za njo rado šepeta – za vsak slučaj pa sem jo v šali vseeno pogumnoprevidno vprašala, ali grize, in dobila tale odgovor: »Nikakor! Jaz samo povem to, kar si mislim, je pa res, da bi bilo velikokrat bolje, da bi bila tiho. Ampak potem to ne bi bila več jaz.« Šestinpetdesetletna igralka, ki je po končanem študiju na ljubljanski igralski akademiji odšla na londonsko akademijo za glasbeno in dramsko umetnost ter bila tam razglašena za najbolj nadarjeno učenko, poleg vsega pa še za najbolj šarmantno igralko, je pač vedno rada dokazovala veliko samostojnost, zato tudi pri komunikaciji ni moglo biti drugače. Povedala je svoje, pa čeprav so jo potem vsi imeli za 'ta sitno'. »V družbi je žal tako, da je ženska, ki pove svoje stališče, označena za sitno. Ampak jaz nisem sitna, jaz sem lucidna! Moja edina napaka je morda samo v tem, da stvari povem preveč temperamentno in to je potem videti, kot da se prepiram. Pa ni tako, gre samo za moj način izražanja. Če bi bila sitna, me publika zagotovo ne bi sprejemala tako, kot me sprejema.« Sprejema jo odlično in to vedno, saj je ena tistih vrhunskih igralk, ki ima igro v sebi, ena tistih redkih, ki si vlogo začara, ena tistih čudežnih, ki ima vse vloge že v sebi, samo poiskati jih mora.