"AH, VČASIH JE BILA LEPA." SE IZ KUHINJE OGLASI MAGDA. "OČE MI JO JE NEKOČ PRINESEL ZA BOŽIČKA. IZ NEMČIJE. KO SEM BILA ŠE OTROK, STA OBA STARŠA ŠLA DELAT V NEMČIJO. JAZ PA SEM OSTALA PRI BABICI. BILA SEM ŠE PREMAJHNA. KAKŠNI DVE LETI SEM IMELA." IZ KUHINJE SE SLIŠI ROPOTANJE LONCEV IN ŽVENKET PORCELANA. "NASLEDNJE LETO STA STARŠA KUPILA STAR MERCEDES. DOMOV STA SE HOTELA VRNITI KOT GOSPODA. NA AVTOCESTI STA UMRLA." ROPOT V KUHINJI ZA HIP ZASTANE. MOŽAKAR NEPREMIČNO ZRE V PUNČKO NA OMARI. SAMO ENO OKO IMA, SAMO ENO OKO, GRAVŽA, POMISLI. NA VRATIH SE SPET POJAVI MAGDA. "REKLI SO, DA STA ZARADI UTRUJENOSTI ZAPELJALA S CESTE." ZAISKRIJO SE JI OČI. "BABICA JE POTEM KMALU UMRLA. BILA SEM PRI REJNIKIH, NISO BILI DOBRI LJUDJE..." SPET UTIHNE ZA HIP. "IN TALE PUNČKA JE OD TAKRAT. EDINI SPOMIN NA STARŠE. A VESTE," ZAČNE MAGDA PRIPOVEDOVATI VEDNO BOLJ VEHEMENTNO, "A VESTE, DA SE JU SPLOH NE SPOMINJAM, IMELA SEM DVE LETI, KO STA ODŠLA, NEVERJETNO, KAKO MALI OTROCI HITRO POZABIJO SVOJE STARŠE, TUDI TO, DA MI JE OČE PRINESEL TO PUNČKO, TUDI TEGA SE V RESNICI NE SPOMINJAM, BABICA MI JE REKLA, DA JE PRIŠEL PONOČI, ME ZBUDIL IN MI JO POTISNIL V NAROČJE, IN MENI SE JE VSO MLADOST ZDELO, DA SE SPOMNIM ČRNEGA IN LEPEGA MOŽA Z BRKI, KAKO MI PONUJA TOLE PUNČKO. LAHKO SI MISLITE, KAKO SEM BILA KASNEJE RAZOČARANA, KO SEM NAŠLA FOTOGRAFIJO SVOJIH STARŠEV. OČE JE BIL MAJHEN, SUHCAT MOŽIC. SPLOH NI IMEL BRKOV KOT V MOJEM SPOMINU. SPLOH SE GA NISEM SPOMNILA, SAMO ZDELO SE MI JE, DA SE GA SPOMINJAM." MAGDA SPET POMOLČI IN POGLED JI ODTAVA PROTI PORCELANASTI PUNČKI NA OMARI.