Izkopanine pričajo, da so že stari Kitajci v 11. stoletju pr.n.št. nosili male prenosne strehe nad glavo, bodisi za sonce ali dež. Najstarejše odkrite slikovne upodobitve, ki nakazujejo na uporabo dežnika, pa so freske iz Teb, ki so nastale v drugem tisočletju pr.n.št. in prikazujejo staroegipčansko kočijo, opremljeno s sončnikom. Iz 5. stoletja pr.n.št. je ohranjen relief na vratih palače Xerxes v Persepolisu, na katerem je viden dežnik, ki se v vizualnem pogledu in konstrukciji ne razlikuje od osnovnih značilnosti današnjega dežnika.Svilene sončnike in okrasne dežnike uporabljajo v Aziji že več kot dva tisoč let, pa čeprav veljajo kot statusni simbol izključno za privilegij dostojanstvenikov. Med sprehodi zunaj palače so sluge lovili korake za njimi in jim nad glavami držali dežnik ali sončnik. Fantje so morali biti kar pri močeh, kajti za razliko od sončnikov, izdelanih iz lahke impregnirane svile, so bili prvi dežniki masivni, izdelani iz ribje kosti, bambusa in lesa ter prekriti z usnjem. Ko so sončnik impregnirali oziroma premazali z lakom, se je znašel tudi v funkciji dežnika in se preselil v Evropo... ter naletel na prve sovražne sprejeme. Antična Grčija in Rim sta namreč nanj gledala zviška. Posebno nesprejemljiv se jim je zdel dežnik za moške, saj naj bi se pod njim skrivali le mehkužneži.Slabo se mu je pisalo vse do srednjega veka, ko si je neki beneški vojvoda dal izdelati umetelen primerek dežnika za določeno slovesnost, ter mu znova utrl pot – čeprav zgolj do imenitnežev.Anglija je prva evropska država, v kateri je dežnik zaradi pogosto cmeravega neba postal predmet za vsakdanjo uporabo. Vendar se je kolo zgodovine moralo zavrteti vse do druge polovice 18. stoletja, da so mu postale naklonjene tudi množice. Freron je okoli leta l750 zapisal: »Kadar se pojavi genij, ga spoznamo po tem, da se vsi bedaki zarotijo proti njemu.« Povod za njegovo ogorčenje je bil trgovec sir Jonas Hanway, na smrt osovražen med londonskimi kočijaži. Gospod je namreč s svojim izumom – dežnikom – resno ogrozil njihov zaslužek, ki je bil zaradi razvajenih angleških meščanov še posebno v deževnih dneh naravnost gosposki. Proti praktični zložljivi pritiklini, ki je človeka odlično obvarovala pred dežjem, so se dvignili pravi organizirani kočijaški upori in miniti so morala leta vztrajnega odklanjanja in zasmehovanja, preden si je dežnik pridobil status, ki ga uživa danes. Začelo se je nekega dne, ko je omenjeni proizvajalec dežnikov, obogatel v trgovanju z Rusijo in Daljnim vzhodom, kot prava atrakcija nonšalantno zakorakal po londonskih ulicah. V dežju in kajpada z dežnikom nad glavo. Njegova zgodba o uspehu je dosegla vrhunec, ko je Hanwayu od dežnikov nakapljalo toliko denarja, da se je pri 38 letih lahko mirno upokojil in se posvetil dobrodelnosti – gradnji bolnišnic in sirotišnic. V westminstrski opatiji so mu zato postavili spomenik in dobro stoletje po njegovi smrti se je uresničila tudi njegova največja želja – da bi ljudje uporabljali skupni dežnik za žensko in moškega. Vendar je bil dežnik, ki so ga kasneje imenovali kar Hanwayev fenomen, precej neroden za odpiranje in zapiranje. Posodobil ga je Henry Holland, ko je leta l840 prvič uporabil jeklena rebra in s tem postavil temelje množični proizvodnji dežnikov. Meščani so planili po cenovno sprejemljivih primerkih, ki niso služili zgolj za zaščito pred dežjem, ampak so postali novo znamenje imenitnosti v času, ko gospodje niso več nosili mečev. In ko navsezadnje niso več natančno vedeli, čemu služi sprehajalna palica, je dežnik z umetelno izrezljanim ročajem iz slonovine vskočil kot vsestransko priročen modni dodatek.Kot modno muho so v 18. stoletju začele ženske nositi dežnik-sončnik iz tila, svile in čipke. Zlasti sončniku, imenovanemu tudi parazol, je veljala velika pozornost, saj se je moral barvno in stilno ujemati z obleko. Dame pa so v njihovi senci lahko postopale po žgočem soncu brez bojazni za svojo, takrat modno aristokratsko porcelanasto polt.V zlatih hollywoodskih petdesetih in z razcvetom turizma je postala prava počitniška modna obsedenost mobilna streha nad glavo, parazol-klobuk. Variacije na to temo nosijo še danes tudi nabiralci bombaža in riža, domiselni Američani pa so letošnje poletje preplavili ulice s skuterji, na katere imajo pritrjene sončnike, s katerimi se ne pustijo presenetiti niti dežju… Nove modne smernice zaradi nevarnosti sonca ali nevarnosti, da zagorelost postane dolgočasna, znova narekujejo svetlejšo polt. In zato bomo nemara tudi mi že jutri hodili po svetu v stilu Michaela Jacksona, ki zaradi svoje, od nenehnih estetskih posegov občutljive kože, nikoli ne pomoli na sonce niti nosu. Oziroma ga skriva v senčnem zavetju dežnika-sončnika.zkopanine pričajo, da so že stari Kitajci v 11. stoletju pr.n.št. nosili male prenosne strehe nad glavo, bodisi za sonce ali dež. Najstarejše odkrite slikovne upodobitve, ki nakazujejo na uporabo dežnika, pa so freske iz Teb, ki so nastale v drugem tisočletju pr.n.št. in prikazujejo staroegipčansko kočijo, opremljeno s sončnikom. Iz 5. stoletja pr.n.št. je ohranjen relief na vratih palače Xerxes v Persepolisu, na katerem je viden dežnik, ki se v vizualnem pogledu in konstrukciji ne razlikuje od osnovnih značilnosti današnjega dežnika.