Bila je pripravljena. Pripravljena. Okoli nje je zato migotal oblak plavega miru, okoli nje, velike ženske, ki se je bila predčasno spravila s predmeti, ki so jo obdajali, z ročicami kavnih mlinčkov in ozkimi vratovi porcelanastih čajnikov. A še se je kopala v mladih jutrih, pripravljenosti na odhod navkljub. Bila je stokilogramska ženska v obleki, ženska, ki je nekoč nastopala na odrih in potovala z gledališko skupino navzdol po obali. Nosila je srebrne prstane in v vsakem mestu, v vsakem plavem mestu z visokimi stolpi je igrala, ko so ostali člani skupine kurili velike ognje in žonglirali, pela je, rožljala z zapestnicami, oni pa so vihrali okoli nje v pisanih hlačah, na katerih so imeli obešene zvončke, šli so navzdol, z vozom so potovali, z vozom z roza zavesicami, ki so imele na robu prišite rese, ki so valovile v vetru, z ladjo so se vozili, polja na policah nad obalo so bila zadovoljna, mirna in topla, vanje bi legla, odložila nakit, pa je samo igrala karte v ladijski kavarni in zapravljala denar na avtomatih, vanje bi legla, v polja, v zemljo, pa je legala, v mreže, v tople rjuhe, in mežikala je oknom v stolpih, oknom, ki so se bleščala, bleščala. Izpolnitev pa se je odmikala, v akorde glasbe, v brbotanje dremeža, v sešite lahke rumene obleke z malimi ovratnički; dolge dni je presedela na kavču, sama, zaspala je popoldne in se zbudila sredi noči, pa je spala dalje, izpolnitev se je odmikala tako dolgo, da je bila na neki točki že za njo. Od nekega dne dalje ni nikoli več spala z moškim, bila je pripravljena, v beli spalni srajci, sama, z jezikom, ki jo je žgal po trebuhu navzgor in opominjal, da še ni konec, da ne bo nikoli konec. Potem je tudi ta jezik prenehal migotati. Pa še vedno ni bilo konec.