Njegovo pozornost so pritegnili tudi drugi zanimivi predmeti: dva staromodna, kačam podobna zverižena svečnika, porcelanast čajnik v obliki race, ki ji je iz kljuna tekel čaj. Kako dolgočasen in pust je bil v primerjavi s tem čajnik v otroški sobi! Tu je bila tudi rezljana škatlica iz sandalovine, do vrha napolnjena z dišečimi kosmi bombaža, v katerem so počivale majhne medeninaste figure, grbasti bizoni, pavi in škratje, čudoviti na pogled in otip. Manj privlačna je bila velika štirikotna knjiga s preprostimi črnimi platnicami; Nicholas je pokukal vanjo in glej, v njej je bilo nešteto barvnih slik ptic. In kakšnih ptic! Na vrtu in poteh, po katerih se je sprehajal, je Nicholas naletel na malo ptic, največje so bila srake ali golobi, tu pa je videl čaplje in droplje, sokole škarjarje, tukane, tigraste bobnarice, čopaste purane, ibise, zlate fazane, celo galerijo sanjskih bitij. Medtem ko je občudoval barve mandarinske race in razmišljal o njeni življenjski zgodbi, mu je na ušesa iz smeri kosmuljevega vrta prineslo rezek glas tete, ki je klicala njegovo ime. Nicholasova dolgotrajna odsotnost je v njej vzbudila sum in sklepala je, da je preplezal zid za slapom cvetov španskega bezga, zato ga je začela živahno in precej brezupno iskati med artičokami in malinovjem. »Nicholas, Nicholas!« je vpila. »Takoj pridi ven. Nič ne pomaga, če se skrivaš tam notri, že ves čas te vidim.« V ropotarnici se je po dvajsetih letih prvič nekdo nasmehnil. Čez čas se je jezno ponavljanje njegovega imena končalo z krikom strahu in zatem s klicem, naj hitro kdo pride. Nicholas je zaprl knjigo, jo pazljivo položil nazaj na njeno mesto v kot ter stresel nanjo nekaj prahu s kupa časopisov, ki so ležali zraven. Nato se je odplazil iz ropotarnice in položil ključ natanko tja, kjer ga je našel. Njegova teta ga je še vedno klicala, ko je z lenobnim korakom stopil na vrt.