Sledita še dve noči v steni. Vrh se približuje počasi. Vročina v dolini in steni je nekoliko popustila in zapihal je vetrič. A za oba Andreja je bil usoden štiriindvajseti raztežaj. Drugi dan plezanja. Prosta ponovitev smeri ni uspela. Smer sta splezala tehnično, s pomočjo železja. »Če bi bilo tisto mesto kje v dolini, v kakšni kratki steni, potem ne bi bilo težav. Tam moraš biti spočit. Težak je le en gib,« je pozneje tik pod vrhom stene v eni sapi povedal Drejko, še preden je iz kilometrske praznine za sabo potegnil prasico in se je za njim utegnil povzpeti še Grma. »Tokrat še nisva imela za kruh, toda čez kakšni dve leti spet prideva. Ziher. Je že dogovorjeno,« je še dodal, zatem pa z zdelanimi dlanmi, sicer nekoliko zaščitenemi s posebnimi trakovi, krepko povlekel vrv, soplezalec se je že vzpenajal za njim …