Prav tako pričakovan je bil obrat v zgodbi o »tajkunskih prevzemih«, ki ga z videzom brezmadežnosti na obrazu skuša unovčiti najmočnejša stranka. Zadeva Šrot, Bavčar et al., ki bi se morala po logiki stvari razpočiti pred obrazom vladajoče koalicije, je postala »pulfer« v rokah te iste koalicije. Branko Grims je tako brez kančka sramu javnosti razlagal, da so podatki o nepravilnem lastninjenju v času tranzicije prišli na dan po letu 2004, po kadrovskih zamenjavah. Da je bil torej potreben kadrovski cunami, da so na vrh priplavali ves drek in naplavine tranzicije. Da sekrecije, ki danes smrdijo v Sloveniji, niso njihove, pač pa so predhodniki zamašili greznico. »Učinkovito delovanje nekaterih institucij pravne države se je začelo šele z zamenjavo politično nastavljenih oseb,« pravi Grims. V nasprotju s čim? Strokovno nastavljenimi ljudmi? Grimsova teorija namreč predvideva, da je stroka mesijansko vstopila v sfero politike šele s prihodom te vlade in da ta vlada ob vsem politično-gospodarskem trgovanju nima nič z zgodbami, kot so Kolonel, Atka-Prima, FB Investicije in kar je še firm, ki obvladujejo več denarja, kot je težka pokojninska blagajna. Prišel je namreč čas, ko je treba izkoristiti vsako, še tako bizarno priložnost, in začeti graditi politični kapital za volitve. Ko bo v parlamentu na izredni seji govor o korupciji, klientelizmu, povezavah in nečednih poslih, bo blato letelo na vse strani in ni ga junaka, ki ne bo iz hrama demokracije stopil bolj ali manj smrdeč, zato je ponovitev predstave z WD-40 izpred štirih let verjetno obsojena na neuspeh.