Ni bila predvolilna parola, čeprav bi si z izjavo danes zlahka nabirali (tudi) politične točke. »Športni avto za ljudske množice, takšen, ki si ga lahko privoščijo skorajda vsi,« so na ves glas poudarjali razvojniki, ko so jeseni 1969 na frankfurtskem avtomobilskem salonu prvič na ogled postavili novega porscheja, s trištevilčno oznako 914. Kot da bi se nekdo tam zgoraj zavedal, da so z izjavo malce pretiravali, je veselje ob dojenčku končala vest, da je nepričakovano umrl prvi mož podjetja Volkswagen Heinz Nordhoff.Porsche 914 je bil namreč plod sodelovanja Volkswagna in Porscheja, skupaj so zasnovali tudi marketinško akcijo, v kateri so predvideli, da bi čez lužo športnika prodajali kot porscheja, doma in drugod po Evropi pa raje kot bolj ljudskega volkswagna (ali bolje volkswagen-porscheja). Toda sodelovanju, ustno dogovorjenemu, novi prvi človek Volkswagna Kurt Lotz ni bil naklonjen; menil je, da je njihov vložek prevelik.Tudi zato so predstavili dve različici, ljudem dostopnejšo in s tedanjimi 12.560 markami tudi cenejšo z 1,7-litrskim štirivaljnikom z 80 konji ter dražjo (19.000 mark) in predvsem močnejšo z 2-litrskim šestvaljnikom s 110 konji. Da bi ju ljudje zlahka razlikovali, so ju različno poimenovali: volkswagen-porsche 914/4 in porsche 914/6.Toda zvezde so jima bila različno naklonjene. Šibkejša, uradno tudi naslednica karmann-ghie typ 34, se je ves čas dobro prodajala, medtem ko se je močnejša po začetnem navdušenju, ko so v letu 1970 proizvodnjo hipoma razprodali (večinoma v Kaliforniji tedanjim baby-boomerjem) in so čakalni roki znašali tri mesece, soočala z naraščajočimi stroški pri razvoju podvozja, kar je višalo ceno, ki se je na koncu približala precej bolj uveljavljenemu porscheju 911 T. Smrt v obliki prenehanja proizvodnje je bila neizbežna, zadnji porsche 914/6, ki je s tekočega traku zapeljal leta 1972, pa je imel proizvodno številko 3351.A navdušenja nad avtom vendarle ni bilo konec. Predstavniki sedme sile so še vedno pisali, kako se štirikolesnik s sredinsko vgrajenim motorjem dobro pelje, in poudarjali nizko ceno, pri življenju pa ga je ohranjala tudi personalizacija. Med bolj zanimive barvne kombinacije so sodile kremna zunanjost z živo rdečimi odbijači in kolesi ter podobna črno-rumena kombinacija. Nekaterim tudi to ni bilo dovolj, želeli so si predvsem še večje zaloge moči. Tako so originalnega štirivaljnika predelali, da je zmogel 170 konjev, znan pa je celo primer, ko se je v modelu 914 vrtel zmogljivi osemvaljnik. Korak naprej so bile predelave šasije in na osnovi porscheja 914 oblikovanje sanjskega avta, ki je bil na koncu še najbolj podoben porscheju 904 ali ferrariju testarossi. Seveda za manj denarja. Toda samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo zanimanje splahnelo. To se je zgodilo leta 1976, ko je obračun odgovoril tudi na vprašanje o skupni prodaji: natanko 118.978 vozil.Čeprav so od uradnega konca proizvodnje minila že dobra tri desetletja, lahko porscheja 914/6 še vedno vidimo na cestah povsod po svetu. Vrednost ohranjenih starodobnikov presega 35.000 evrov, kar pa je še vedno skoraj dvakrat manj, kot stane danes najcenejši novi porsche cayman (59.000 evrov). Ker si dandanašnji porscheja lahko privoščijo le bogati posamezniki, bi si mnogi želeli ponovitve izjave Ferryja Porscheja »želel sem oblikovati avto, ki si ga bodo lahko privoščili tudi mladi«. Žal ga ni več med živimi...i bila predvolilna parola, čeprav bi si z izjavo danes zlahka nabirali (tudi) politične točke. »Športni avto za ljudske množice, takšen, ki si ga lahko privoščijo skorajda vsi,« so na ves glas poudarjali razvojniki, ko so jeseni 1969 na frankfurtskem avtomobilskem salonu prvič na ogled postavili novega porscheja, s trištevilčno oznako 914. Kot da bi se nekdo tam zgoraj zavedal, da so z izjavo malce pretiravali, je veselje ob dojenčku končala vest, da je nepričakovano umrl prvi mož podjetja Volkswagen Heinz Nordhoff.