Pisanje avtobiografij je izrazito narcistično početje, neločljivo povezano s potrebo po eksplikaciji lastne podobe. Tudi tedaj, kot pisci v samem besedilu ali pozneje v intervjujih zatrjujejo, da so so bili do sebe neprizanesljivi, zelo redko presežejo sebi in javnosti sprejemljivo samopodobo, pa naj bo ta še tako »iskrena«. Toda zakaj bi kogar koli sploh zanimale posameznikove življenjske prigode, zakaj bi bilo o njih treba napisati celo knjigo? Dobri pisci vedo, da je biografija kot ponovitev dogodkov laž. Da je pravzaprav nemožna: ne le, ker je neposrednost trenutka nedosegljiva, ker neposrednost izgubimo, čim o izkustvu začnemo razmišljati, kaj šele, da se ga lotimo s pisanjem. Toda tako kot ne obstaja metapozicija, iz katere bi svoje življenje lahko uzrli objektivno, pa smo obenem tudi tedaj, ko mislimo, da ne pišemo o sebi, v tekstu navzoči mnogo bolj, kot mislimo ali si celo želimo. Kraji, v katerih smo bili nekoč, so za nas drugi in drugačni, saj četudi se vanje fizično nismo vrnili desetletja, smo se tja vračali v sanjah in predelanih spominih. Na neki način smo torej še vedno tam, le da je ta kraj drugačen, predvsem zato, ker smo se mi spremenili.