ci. Odvzamejo ti nekaj kapljic možganske tekočine (likvorja) in vbrizgajo zdravilo. Da me ni bilo tako strah, mi je med punkcijo zdravnik pripovedoval vice ali pa smo skupaj zapeli »arijo«. Po končanem zdravljenju sem mislila, da je vsega hudega konec in da se mi kaj takega ne more več ponoviti. Vključila sem se v staro družbo prijateljev in šolo. Sprva me je bilo malo strah, vendar so me vsi lepo sprejeli. Julija 2001 me je zopet začela boleti noga in križ. Mislila sem, da je za to kriv prepih, a sem se motila. Avgusta sva s prijateljico »odleteli« v Dubrovnik. Dopolnila sem 18 let. Starši so mi za rojstni dan plačali letovanje v Dubrovniku. Bolečine so bile tako neznosne, da sem komaj čakala, da pridem domov. Zdravnica je že zatipala povečano vranico in jetra, a rekla ni ničesar, le zmajevala je z glavo. Po nekaj trenutkih tišine pa je le rekla : »Vesna, v Ljubljano moraš!« Ko smo prišli na Hemato-onkološki oddelek, je zdravnica že sumila, da gre za ponovitev bolezni. Rekla je, naj pridem naslednji dan zgodaj zjutraj tešča, da mi bodo opravili punkcijo kostnega mozga. Začela sem jokati. Pred očmi se mi je odvijalo moje prvo zdravljenje. »Ali bom zopet morala skozi vse muke in trpljenje? Kako bom prenesla?« Naslednji dan je bilo najbolj mučno čakanje na izvide.