tem ji je pomagala močna podpora cele družine. Kako ste hčere doživljale ponovitev bolezni po tem, ko ste bili že upali, da se diagnoza rak ne bo nikoli več ponovila? Ksenija: Do zadnje stopnje izbruha mamine bolezni (tri mesece pred njeno smrtjo) sem živela v prepričanju izpred desetih let. Mama nas je obvarovala stresov, ki jih je doživljala, ko se je bolezen po šestih letih ponovila. Njeno odločitev zelo spoštujem, čeprav je sama trpela. Nikoli ni razlagala o svojih težavah, vedno sva se pogovarjali o drugih življenjskih vprašanjih in modrostih. Zadnje leto njenega življenja sem opazila spremembe (pešanje moči v roki in nogi, slabo počutje). O počutju sem mamo tudi večkrat vprašala. Znala je prenašati bolečine. Bila pa sem zgrožena in nemočna, ko sem se po pogovoru z očetom napotila k njeni osebni zdravnici, pri kateri nisem dobila nobenih koristnih informacij. Pešanja maminih moči nikoli nisem povezovala z rakom. Včasih sem tudi pomislila, da se mama preveč obremenjuje z mislijo, da se ji bo bolezen ponovila. Danes pa vem, da je štiri leta živela sama s svojo boleznijo. Bila je močna in preveč nas je imela rada, da bi nas obremenjevala. Mamino odločitev globoko spoštujem – marsikatere stiske in neprespane noči me je obvarovala. Vem pa, da je molila zame, ko sama ni mogla spati.