Verska šola spominja na manjše srednjeveške gradove. Učilnice so skrajno asketske. V njih ni ne tabel ne klopi. Najmlajši talibi, brez izjeme v značilna pakistanska oblačila odeti učenci prve izmed sedmih stopenj, glasno ponavljajo stavke iz Korana. Moja navzočnost jih vrže iz tira, a jih ravnateljev srepi pogled takoj pomiri. Študentje prekrižanih nog sedijo v polkrogu in recitirajo. Pred njimi v nadvse svečeniški drži sedi karizmatični učitelj in me vljudno prosi, naj zapustim razred. Podobno se zgodi v sobi visokih sten, na katerih so nalepljene velike slike vojaških letal, tankov in junaških talibskih bojevnikov. Tam poteka pouk pete stopnje. Verska vzgoja. Debelušni učitelj svetlejše polti in razkošne (rekordne?) brade prekine uro, zbere učence in skupaj sedemo v prelepo avlo, kjer ni čutiti neznosne vročine in se prah ne zajeda vse tja do kostnega mozga. »Pobili jih bomo. Vse jih bomo pobili!« vzklikne nizkorasel mladec. Sledi vzklikanje, ki dvigne adrenalin: »Vojna! Vojna! Vojna!« Učitelj poskrbi za mir, še prej pa se - postavi primerno - debelo pošali na račun kulturno šokiranega gosta, ki ga proglasi za, kaj drugega, kot ameriškega vohuna ... »V madreso sem prišel zato, ker sem želel narediti nekaj iz sebe in svojega življenja ter pomagati revni družini. Poleg tega želim spoznati vse globine islama. Le tako lahko postanem pomembna in spoštovana osebnost,« je razložil Sjed, učenec tretje stopnje. Učenci so seveda slišali, da je na plemenskih območjih skoraj tisoč krajev, kjer se je mogoče kot prostovoljec prijaviti za vojaško pomoč bratskemu Afganistanu. Povsod po severozahodni obmejni provinci potekajo krvodajalske akcije, zbiranje takih ali drugačnih donacij (od orožja vseh vrst do odej, toplih oblačil in denarja) ter vsakodnevni protiameriški protesti, ki jih organizirajo ravno verski voditelji in ravnatelji madres.