'Smo se za to borili?' so se bržčas spraševali mnogi. Smo, je kratek odgovor. Toda zakaj potem tako razširjen vtis, kot da nekaj ni v redu in kot da se ne bili prav odločili? Pravzaprav skoraj pri nikomer ni bilo videti, da bi bil povsem zadovoljen z doseženim. Milan Kučan se je kremžil na madžarski tromeji, Anton Rop je ponavljal stavke o slovenski pripadnosti Evropi kot kakšen robot, nerazpoložen je bil Dimitrij Rupel in nekaj je težilo tudi Janeza Janšo, ki si je na proslavi v Ljubljani le z največjo muko izboril besedo. Skratka, pri predstavnikih vseh glavnih smeri slovenske politike je bilo opaziti, da so zadovoljni le napol in da si v preteklih letih tega velikega zgodovinskega trenutka zanesljivo niso zamišljali v takšni obliki. Zaradi tega so bili bržčas še toliko bolj zmedeni navadni ljudje, ki so se znašli v vrtincu protislovnih sporočil in ki so sami še težje razločili med prednostmi in pomankljivostmi nenadne pridružitve. Proslavljanje je tako rekoč ukazala politika, ki je še pred letom dni (ob referendumih) pošiljala v javnost nasprotujoča si stališča o pridruževanju in ki se je potem zatekla k dokaj formalnim izjavam, s katerimi je pospremila veliki dogodek. Vse skupaj je bilo skratka videti tako, kot da bi se pred leti za Evropo odločili eni, nato pa pred dnevi vanjo vstopili drugi. In če smo nekoliko cinični, se je tako tudi zgodilo.