Nadarjenost pa mu ni prinašala le občudovanja, večkrat je sprožila tudi ljubosumje in napadalnost vrstnikov. Zgodilo se je celo, da je učitelj nemščine esej, kateremu se je Carl še posebej pozorno posvetil, označil za ponaredek. Fant se je temu uprl, a so se tudi sošolci obrnili proti njemu. Ta in podobne izkušnje so v njem še utrdile občutek nezaupanja in osamljenosti. Slabo je prenašal tudi tekmovalnost. Zdelo se mu je, da je prizadevanje za zmago, ki koristi le enemu, številnim pa škodi, izguba časa. Leta 1884, ko se je rodila njegova sestra Gertrude, se Carl v družini ni dobro počutil. Vse pogosteje je izostajal od pouka in se izgovarjal na napade omotice. Bolj kot družbo vrstnikov je iskal samoto in se umikal v svet svojih sanjarjenj. »Najraje sem ostajal s svojimi mislimi in se poigraval z njimi,« je povedal kasneje. »Raziskoval sem bližnje gozdove in si ustvaril domišljijski svet, v katerega sem imel vstop le jaz.« V tem času je začel odkrivati prve poteze svojih notranjih pokrajin in se kot najstnik med eno svojih domišljijskih iger dokopal do tako imenovanega mehanizma projekcije, ki je kasneje postal eden temeljnih kamnov njegove teorije. Ob popoldnevih je pogosto sedel na veliki skali na domačem vrtu. Pri sebi je začel ponavljati stavek: »Sedim na tej skali in ona je pod menoj.« Skala mu je v mislih odgovorila: »Stojim na tem vrtu in na meni sedi Carl.« Nato se je vprašal: »Sem jaz tisti, ki sedi na skali, ali je skala tista, na kateri sedim jaz?« Igra ga je navduševala, mu po eni strani zbujala radovednost in ga po drugi strašila z nenavadnostjo spoznanja o tem, da v njem obstajajo še drugi »jazi«. Desetletja kasneje je odkril, da so nekaj podobnega počeli srednjeveški alkimisti, ki so bili prepričani, da s svojimi mislimi lahko oživijo mrtve predmete ali spreminjajo lastnosti kovin. Mladi genij se je kmalu domislil novih iger. Nekega večera si je predstavljal, da je hkrati princ in zmaj iz pravljice, ki mu jo je mati brala v otroštvu. Zanimalo ga je, kako se je v pravljici počutil zmaj, občutja princa je namreč preigral že večkrat. Igro je nadaljeval in končno sebe »razstavil« na dva dela: jaz 1 in jaz 2. Jaz 1 je bil sin svojih staršev, ki mora hoditi v osovraženo šolo in se spopadati s težavami, kot ve in zna. Bolj zanimiv je bil tisti drugi jaz, ki je dajal občutek, da je mnogo starejši ali nedoločljive starosti. Ni imel zunanjega videza, ni imel stikov z ljudmi, njegov značaj je bil bolj