Seveda sem se ob srečanju najprej zakadila v Vilmo, ki sem jo spoznala pred dvema letoma kot dvakratno dajalko kostnega mozga. »Prostovoljka sem dvanajst let, za to mojo dejavnost pa je 'krivih' več ljudi. Dva otroka imam, sin Nejc je bil do petega razreda priden v šoli, potem pa smo ugotovili, da se je stvari učil na pamet – ob ponavljanju.« In jo je razredničarka vprašala, ali razmišlja o tem, da bi Nejc ponavljal razred. »Bilo je hudo, kar največ smo se učili, imeli pomoč. Nisem vedela, da ima sin disleksijo (motnjo branja in pisanja, zato je imel težave s pisanjem, matematiko, tujimi jeziki). Konec maja istega leta me je gospa Anita Ogulin prosila, da se pridružim koloniji varstveno-delovnega centra: bala sem se, ker je šlo za drugačne otroke z epileptičnimi napadi, Downovim sindromom … A sem šla: fino je bilo, da sem se odmaknila od sinovih problemov. Po tednu dni sem videla, da se da pomagati ljudem z motnjami v duševnem razvoju, odšla domov in si rekla, da imam krasnega sina, za katerega se bom borila.« Rečeno, storjeno – tudi s pomočjo specialne pedagoginje Bojane: sin je dokončal osnovno in srednjo šolo, danes je pri dvaindvajsetih letih zadovoljen mizar, Vilma pa se bojuje in pomaga drugim otrokom in odraslim tako, da prostovoljno dela v društvu Sožitje. Med drugim vsako leto podari varovancem ter sebi tri nepozabne tedne svojega dopusta. »Zato, ker so drugačni: napolnijo me z energijo, čutim jih blizu, prijetni so: potrebujejo pozornost, pogovor, to, da jih ob primernem času stisneš k sebi, pobožaš. Meni je lepo: vsako leto, ko se poslavljamo, gre del mene z njimi domov – hudo mi je.«