Starešiničeva, ki je učila že starše svojih učencev, je dobro poznala domače razmere. "Zaradi tega se je bilo lažje pogovarjati s starši, klicali so me tudi domov. Res pa je, da v majhnih šolah ni nikoli mogoče zapreti vrat za seboj in pustiti šolskih problemov in radosti v šoli. Jaz sem jih nosila s seboj domov. Marsikdaj sem jokala zaradi drugih. Le nekajkrat se je zgodilo, da so otroci ponavljali razred, a sem najbolj trpela prav jaz," se spominja Milena in zagotavlja, da, kljub temu da se misli na šolo oddaljujejo, ne bo klasična upokojenka. Medtem ko je doslej učila ročne spretnosti, predvsem pa izdelovanje drsank, ki so poleg družine njena največja ljubezen, zlasti otroke, bo svoje znanje sedaj prenašala še na starejše. A tudi v suhorsko šolo bo še šla. Obiskat drugi dom in "svojo" družino.