Zato ta primer spominja na obdobje, ko je Milošević povzročal spore v družbi; praviloma tedaj, ko za kaj takega ni imel nikakršnega razloga. Gre namreč za trditev, da je srbska družba prepojena s kriminalom, da se ta krepi, da je srbska vlada zabredla v korupcijo in kriminal, na drugi strani pa ni nikakršnih dokazov, da je določeni minister res zabredel v kriminal ali pa se z njim samo osmodil. Tako kakor naj bi omenjena razpisana nagrada privabila priče neodkritih zločinov. Tudi to je svojevrstna zapuščina Miloševićevega režima, ki je na smrt sprl svoje dediče oziroma tiste, ki jih je ljudstvo z volitvami pripeljalo na oblast; tam se že nekaj časa ponavljajo predstave, ki smo jih bili vajeni v starem režimu. Mihajlovićeva nagrada v lovu na glave zločincev je sicer nekaj povsem novega, a za zdaj nič več kakor to.