V času mandata prejšnje, naše vlade, pa tudi že prej, je veljal temeljni princip dogovarjanja med Republiko Slovenijo in Hrvaško in sicer, da je za vsak sporazum potrebna najmanj dvotretjinska podpora vnaprej v obeh parlamentih oziroma med političnimi strankami v obeh državah. Ta princip je temeljil na izkušnji o propadlem poskusu ratifikacije sporazuma Drnovšek-Račan v hrvaškem saboru. Tudi kdaj prej bi bilo možno brez dvotretjinske podpore v eni ali v drugi državi dogovoriti takšen ali drugačen sporazum, vendar smo se zaradi te negativne izkušnje ob ratifikaciji sporazuma Drnovšek-Račan seveda temu izogibali v obeh državah. Sedanja slovenska vlada pa ponavlja napako nekdanjega predsednika hrvaške vlade Ivica Račana, ki sporazuma ni usklajeval z vsemi parlamentarnimi strankami v saboru in zaradi tega nikoli ni bil ratificiran. Po načelnem dogovoru na Bledu poleti leta 2007, da se poskuša uskladiti arbitražni sporazum za haaško sodišče ali za katerokoli drugo sprejemljivo obliko reševanja mejnega vprašanja s pomočjo tretje osebe, smo ustanovili slovenska dela mešanih komisij za mejo in za pravni okvir. V obeh komisijah je sodelovalo devet članov na predlog takratne opozicije in vsa stališča so bila usklajevana z vsemi parlamentarnimi strankami. Dočim pa smo mi v tem mandatu za podpis oziroma za namero o podpisu sporazuma Pahor-Kosor izvedeli iz medijev in to najprej iz tujih. Tudi za osnutek sporazuma Pahor-Kosor smo najprej izvedeli iz tujih medijev, šele potem je tekst prišel v ta Državni zbor. Nihče iz opozicije ni bil povabljen k njegovi pripravi. Pri pripravi tega arbitražnega sporazuma niso sodelovali niti strokovnjaki, ki so pripravljali sporazum Drnovšek-Račan. Sodelovalo je samo nekaj strokovnjakov mednarodnega prava iz Slovenije in to večinoma tisti, ki so pred desetletjem v uvod slovenskega pomorskega zakonika zapisali,