Najprej bi se zahvalil dosedanjemu ministru za vse storjeno v zadnjem času. Veliko je bilo narejenega zaradi približevanja EU, vendar bi kot kmetijski minister zavzel nekoliko drugačen pristop. Vztrajal bi pri doslednem izvajanju sprejete strategije razvoja slovenskega kmetijstva, čeprav ni zapisano, kdo je zadolžen za njeno izvajanje in kakšne so sankcije. Zavedati se moramo, da sta razvoj in sprememba miselnosti možna le ob ustreznem znanju, zato bi vzpodbujal mlade, ki bi se odločili za vpis na srednje kmetijske šole in pozneje prevzeli kmetije. Zaradi razmer v kmetijstvu na našem področju vpis žal upada. Nemudoma bi uredil sistem dedovanja kmetij po vzoru kmetijsko razvitih držav. Mladim, ki se zavedajo razmer po vstopu v EU in se odločajo za povečanje hlevskih zmogljivosti, bi dal vso podporo. Kmetijsko ministrstvo si ne bi smelo dovoliti, da bi se ponavljale napake iz prejšnjega leta, ko smo mlade kmetovalce uspeli motivirati za gradnje in adaptacije hlevov, v skladu z razpisnimi pogoji uredili vso potrebno dokumentacijo in jo predložili ministrstvu, potem pa zaradi pomanjkanja sredstev ni bilo odobrenih niti 5 % vlog s celotnega Prekmurja. Takšni in podobni razpisi ne služijo nikomur. Menim, da bi morali zaradi poznavanja razmer na terenu kmetijski svetovalci sodelovati pri pripravi razpisov kakor tudi pri delitvi sredstev, saj bi se s takšnim pristopom lahko izognili nerazumno kratkim razpisnim rokom. Pri svetovalnem delu me zelo prizadene, ko so oškodovani mladi kmetje.