A delo za vse ni rešitev. Vesna študira medicino, je v drugem letniku in pravi, da za priložnostna dela preprosto nima časa. "Poznam kar nekaj sošolcev, ki so med letom delali, zdaj pa zaradi tega ponavljajo letnik. Mogoče lahko delajo tisti, ki so superinteligentni in ki ne potrebujejo več kot dve uri spanja. Jaz rajši študiram in delam med poletnimi počitnicami, ko so drugi na morju." Če ne bi dobila 33.000 tolarjev štipendije za nadarjene, ne ve, kako bi preživela. Samo vožnja do doma v obe smeri jo stane 2.500 tolarjev, tako da gre k staršem največ dvakrat na mesec. "Potem so tu še drage knjige, ki jih medicinci moramo skoraj obvezno kupiti. Oče mi plačuje dom, drugo plačam sama. Najtežje je bilo prvo leto, ko sem morala živeti privatno. Seveda so mi morali stanovanje plačevati starši, kajti s štipendijo ne bi prišla skozi." Če je tako težko s štipendijo, je vsaj nekajkrat težje brez nje. In takšnih revežev je med študenti največ. Ko se seštevajo številke v zvezi s štipendijami, se k študentom pogosto prištevajo tudi dijaki. Po takšnem izračunu imajo vsi mirno vest, ker ugotovijo, da država pomaga večini. V resnici pa levji delež, kar 70 odstotkov štipendij, dobijo srednješolci in le 30 odstotkov študenti.