»Predvsem se moraš ti sam odločiti, kaj hočeš,« je rekla. »Ja,« je rekel. »Kaj ja?« je vprašala. »Vem,« je rekel. »Ne vem, če res veš,« je rekla mama. »O tem sva se že tolikokrat pogovarjala. In ti samo kimaš in govoriš tisto, kar hočem slišati. V resnici pa si misliš nekaj čisto drugega. Ne vem, kaj v resnici misliš. Odločila sem se, da ti zaradi mene ni treba hoditi v šolo. Zaradi mene ti ni treba narediti nobene šole. Jaz sem vse svoje šole že naredila in res mi ni treba prestajati vsega tega.« Zalotila se je, da je znova, kot že tolikokrat prej, zapadla v pridiganje. In pridige so šle Marku pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven. Pa je vseeno nadaljevala. »Sam premisli, ali lahko popraviš ocene ali ne. Ali boš vztrajal ali ne. In premisli, kaj boš počel, če ne boš ostal v šoli.« Zajela je sapo. »In zavedaj se, da je tale šola in tole šolsko leto tvoja zadnja priložnost. Veš, da lahko samo še enkrat ponavljaš letnik. Če ti bo spodletelo, boš sam razmišljal, kako naprej. In ne misli, da ti bom plačevala kakšne drage zasebne šole in ne vem kakšne izpite. Tega pa že ne!« je pribila. To naj bi bila razumevajoča mama, na katero lahko računaš, kadar ti gre za nohte, je pomislil. »A me boš peljala v šolo?« je vprašal.